Desničarji so prostaški, nasilni, škodoželjni, goljufivi, nedosledni, neiskreni in lažejo, da se iskri. V njihovem videzu in vedenju ni ničesar prijetnega in privlačnega. Ko pridejo na oblast, sejejo strah in izvajajo neizmerno škodljive ukrepe, ki vsem razen peščici izbrancev takoj otežijo življenje, mnogim pa ga spremenijo v moro. Ko oblast izgubijo, se nekaj mesecev iz vseh omar vsipavajo okostnjaki, njihovi predpisi in nastavljenci pa še leta na mnogih področjih onemogočajo kakršenokoli izboljšanje.

In vendar so večini ljudi desničarji bolj všeč kot levičarji. Nanje se lepijo kot zbegani psi na nepredvidljive gospodarje, kot prestrašene ženske na nasilne partnerje, kot trpinčeni otroci na neljubeče starše. Kakorkoli levičarji priljudno govorijo, dosledno ravnajo in prijetno izgledajo, nimajo v ljudskih očeh nobenih možnosti proti najbolj nesramnim, zagamanim in odurnim desničarjem. Najmanjši moralni spodrsljaj kateregakoli levičarja je dokaz, da levičarji niso zaupanja vredni, tak človek pa postane politično mrtev, četudi ni naredil ničesar protizakonitega. Na drugi strani pa so dokazani prekrški, kazniva dejanja, gospodarska opustošenja držav in zločini proti človeštvu za desničarje prej stopničke njihovega političnega vzpona kot ovire za njihovo priljubljenost.

Vse to je tako vseprisotno in brezčasno, da je samoumevno. Levičarji besnijo nad trenutnimi besedami in dejanji desničarjev, desničarji napihujejo pomanjkanje izkušenj in neurejen videz desničarjev, nihče pa se ne poda v srž težave. Zakaj so desničarji tako silno uspešni kljub vsem svojim slabim platem, levičarji pa tako obupno neuspešni kljub vsem svojim dobrim platem?

Prvi razlog je prav gotovo življenjski slog. Levičarji se izobražujejo, ljudstvo gleda televizijo. Levičarji berejo, ljudstvo brska po telefonu. Levičarji delajo, da bi živeli, ljudstvo živi, da bi delalo. Levičarje zanimajo novosti, ljudstvo se zanaša na preizkušeno. Levičarji potujejo, ljudstvo hodi na all inclusive. Levičarji se družijo s tujci, ljudstvo se jim izogiba. Levičarje zanimajo človeštvo, narava in vesolje, ljudstvo zanimajo znanci, vrt in lastna rit. Levičarji postavljajo šege, navade in večinsko vero pod vprašaj, ljudstvo pa jih živi. Levičarji vidijo svet v barvah, ljudstvo vidi črno-belega. Levičarji imajo vsak svoje mnenje, ljudstvo deli mnenje večine … Kar velja za ljudstvo, v veliki meri velja tudi za desničarje.

Drugi razlog je odnos do oblasti. Ljudstvo ne ločuje zrnja od plev. Zanj so ljudje na oblasti enovita pokvarjena gmota. Vse, kar pride od države, je slabo. Kar je dobro, ljudstvo dojema kot samoumevno in v svoji oceni spregleda. Samoumevna pa je tudi oblast. Ljudstvo jo iz dna srca sovraži, a svoj bes sprošča predvsem na uradnikih. Najbolj so na udaru učitelji, najmanj pa zdravniki. Čez njihove vrhovne šefe zgolj benti, če katerega sreča, pa se mu klanja in se kasneje s tem hvali.

Posamezniki iz ljudstva sebe dojemajo kot žrtve oblasti, ki je tako mogočna, da proti temu nič ne morejo. In kaj počnejo desničarji? Sebe dojemajo kot žrtve oblasti, ki je še bolj mogočna in pokvarjena, kot si kdorkoli predstavlja. Kljub temu se borijo, z občasnimi zmagicami, a tako sami brez možnosti dokončne Zmage. Ljudi vabijo, naj se jim pridružijo. Skupaj – enotnim, vodljivim, usklajenim, enakim, vdanim in požrtvovalnim – jim bo morda vendarle uspelo. Tudi ko so na oblasti, so žrtve – to pot zunanjih in notranjih sovražnikov.

Levičarji pa so hkrati za oblast in proti njej, včasih za in včasih proti. Govorijo učeno in zapleteno, da jih nihče ne razume. Med seboj se kregajo za vsako mišjo dlako. Niti najmanjšega pojma nimajo, kaj hočejo. Nočejo pa ničesar, ne oblasti, kakršna je, ne oblasti v svojih rokah, ne kakšne druge oblasti, ne ljudstva, ne drug drugega in ne sami sebe. Le kako naj s tem kogarkoli pritegnejo? Res je to bolj pošteno, iskreno in resnično kot nakladanje desničarjev, vendar je za ljudstvo preveč zahtevno in tuje njegovemu doživljanju.

Tretji razlog za nepriljubljenost levičarjev je povezan z drugim. Ko se desničarji predstavljajo kot žrtve, pripovedujejo zgodbe. Gre za preproste zgodbe o boju med dobrim in zlim, kjer so vsi liki znani, črno-beli in predvidljivi. V njih se desničarji predstavljajo kot junaki, ki so že ogromno tvegali in žrtvovali, da bi obranili ljudstvo pred uničevalnimi vplivi. Gre za vplive, ki so zrastli na zelniku ljudstva, oni jih le napihnejo. Njihove zgodbe so povsem očitno skregane z nedvoumnimi in dobro znanimi zgodovinskimi dejstvi, z njihovimi življenjepisi in z logiko. Toda, a niso takšne tudi vse ljudske in verske bajke, pa so vendarle že od pradavnine temeljni kamni in vezivo človeških družb?

Levičarji na drugi strani nimajo zgodb. Dol jim visi za ljudstvo – itak ga prezirajo. Dol jim visi za narod – zanje je to konstrukt. Dol jim visi za jezik – itak znajo cel kup drugih. Dol jim visi za izročilo – zanje sta preteklost in sedanjost napaka, slepota in zabloda. Dol jim visi za kulturo – itak poslušajo tujo glasbo, gledajo tuje filme, berejo tuje knjige in pijejo tuje vino. Dol jim visi za družino – itak so samski, ločeni, spolno nedoločeni, vse-ali-nič spolno usmerjeni in se parijo s tujci.

Niso žrtve, nimajo zgodbe, za nič se ne borijo in z ljudstvom nimajo nič skupnega. Samo prav imajo.

Resnica ne premika gor. Če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori.