Tako je nekoč izjavila gospa Thatcher. Takrat se je začela nova doba. Pisalo se je neoliberalno leto nič. Potem je šlo samo še navzdol. Bogati so postajali bogatejši z vsakim dnem, vsi drugi so ostajali zadaj. Namesto izraza družbeni razred so začeli uporabljati nov izraz: socialno izključeni. Gospa je nato izjavila še nekaj: morda res obstaja revščina, toda ta ni materialna, temveč je vedenjska (behavioural). V tej luči je izjava skupaj delamo, skupaj praznujemo (praznik dela, op. cit.) cinična, kajti danes tega skupaj ni več – obstajajo zgolj posamični atomi, ki jih skušajo politiki in mainstream ekonomisti prepričati, da so kapitalisti. Delavcev preprosto ni, delavskega razreda tudi ne; nekateri ljudje so sicer izključeni, toda vlada pospešeno dela na njihovi inkluziji ali vključevanju. Z atomi je sicer vse v redu. Ali kot piše Owen Jones: old working-class values, like solidarity, were replaced by dog-eat-dog individualism. Družbeni problemi so zato zgolj posledica napačnih odločitev posameznikov. Če bi se ti znali bolje odločati, družbenih problemov sploh ne bi bilo. Vsakdo naj si zato omisli osebnega svetovalca, ki mu bo za drag denar govoril, kako se pravilno odločati v življenju. Svet bo v hipu boljši, družbeni problemi bodo postopno kar izginili. Preprosto kot pasulj.

Nobene potrebe ni, da bi se človek oziral okoli sebe ravno na praznik dela, saj ni česa praznovati. To lahko dela vsak dan. In kdor se ozira okoli sebe, lahko vidi. Lahko gleda in lahko vidi. Kaj torej vidi?

Kot otroci socializma smo imeli veliko izkušenj, kaj pomeni biti delavec. Kaj naj bi pomenilo delu čast in oblast. Učili so nas, da so delavci pomembni, ker ustvarjajo vrednost, obenem pa so nam govorili, naj se učimo, da ne bomo kopali jarkov ali čistili kanalizacije.

Že takrat je bilo jasno, da je v življenju pomembno učiti se, ne pa delati.

Danes je kajpak drugače. Številni seveda porečejo, da je bistveno bolje. Pomembno je tudi vseživljenjsko učenje. Potem zlijejo še nekaj gnojnice po meni, češ da ne razumem kapitalizma, ki je najboljši sistem, medtem ko je bil komunizem zgolj zblojen. Morda ga res ne razumem, toda to še ni razlog za gnojnico.

V neoliberalnem kapitalizmu človek, ki se vseživljenjsko izobražuje, zlasti ne želi pripadati delavskemu razredu in ne želi biti izključen. Če že želi kam spadati, bi rad spadal v srednji razred, še bolje pa bi bilo biti med elito.

Strinjam se s tem, kar piše Owen Jones v izvrstni knjigi z naslovom Chavs: The Demonization of the Working Class. Piše namreč, da je danes skoraj soglasno sprejeto mnenje, da je vsak človek lahko pripadnik srednjega razreda in da je pripadnost zgolj stvar dobre volje, osebne izbire, dela na sebi, vseživljenjskega izobraževanja in discipline.

Ljudje, ki so nezaposleni ali pripadajo delavskemu razredu, so zato tisti posamezniki, ki so tako pripadnost preprosto izbrali, imajo osebne defekte ali pa se ne znajo primerno obnašati ter se kar sami izključujejo in potiskajo na rob družbe. Zanje bi bilo zato morda najbolje, da sploh ne bi obstajali.

Kar je bilo nekoč vezano na družbene procese, mehanizme izključevanja, izkoriščanja, nepravičnosti in izsiljene neenakosti, je danes osebna izbira, stvar dobrega okusa, notranje motivacije, vedenjske terapije in dela na sebi. Psihologija posameznika je postala ključni koncept, s katerim pojasnjujejo ne le vedenje ljudi, temveč tudi njihovo družbeno angažiranost, razredno pripadnost, uspeh v življenju in vse drugo.

Individualne lastnosti, sposobnosti, zmožnosti in kapacitete so tako pomembnejše od družbenih procesov, ekonomskih zakonitosti, politike in zgodovine, korporativnega vladanja svetu. Pravzaprav je slednje odvisno od vsega individualnega.

Revni ljudje imajo sicer nižji IQ kot pripadniki elite, toda z malo močne volje in prevzemanjem odgovornosti za lastno usodo to ni nepremostljiva ovira. Z vajami za možgane, rednim meditiranjem, s tekanjem po zelenih livadah, z zdravo prehrano in učenjem tujih jezikov je vse mogoče nadoknaditi. Socialni darwinizem nam pove zgolj to, da se ljudje danes ne bi smeli več tako močno razmnoževati, kot so se včasih, ker so napočili drugačni časi. Kdor tega še ni dojel, se seveda plodi in s tem dokazuje, kako daleč zadaj je.

Kdor pripada srednjemu družbenemu razredu, želi tam tudi ostati. Zanj je življenje delavcev oddaljeno tako, kot so oddaljene galaksije, življenje v revščini pa je nekaj, česar si preprosto ne more predstavljati. Ljudje so oddaljeni, z oddaljenostjo pa so tudi vse manj ljudje.

Pomembno je, kakšne cilje imajo ljudje pred seboj, pomembna je njihova notranja motivacija, da jih tudi dosežejo.

Pri tem niso pomembne objektivne ovire na poti do takih ciljev. Kot da ne obstajajo, kot da je doseganje ciljev odvisno izključno od posameznikov in njihovih sposobnosti.

Resnica pa je, da postajajo številni ljudje kratko malo redundantni. Čisto preprosto rečeno: odveč so. So nezaposleni in nezaposljivi, ker jih Kapital kratko malo ne potrebuje, poleg tega, ali prav zato, pa so še leni, nemoralni, zanemarjeni, imajo nizek IQ, ne znajo se lepo obnašati, plodijo se kot zajci in imajo druge individualne defekte, kot je na primer homoseksualnost.

Pripadniki srednjega razreda in elite so čisto nekaj drugega. Sicer poberejo milijarde evrov vsako leto in se na vse mogoče načine izmikajo plačilu davkov, vendar se v javnosti lepo vedejo, imajo težke zapestne ure, so brezhibno oblečeni in fit.

Danes se ne sme govoriti o razrednem boju. Delavci so sami krivi, da so, kar so. Ne sme se omenjati sindikatov in sindikalne povezanosti delavcev. Vsakdo mora biti namreč sam zase. Vsakdo mora skrbeti zase. Solidarnost je nepotrebna, če ne pride do naravnih katastrof. Takrat je zelo pomembna in takrat vsakdo računa na gasilce.

Družbena razslojenost je zgolj stvar individualne psihologije, zato je v redu, da imajo upokojenci ravno dovolj visoke pokojnine, saj ne potrebujejo več. Tudi za delavce velja, da je dobro, če zaslužijo ravno prav. Srednji družbeni razred in elite pa tvorijo ljudje, ki naj zaslužijo čim več.

V redu je, da je tako, kot je. Pripadniki elite so odgovorni ljudje, zato je prav, da zaslužijo čim več. Kdor ima moč in oblast, je tudi odgovoren, zato je zopet prav, da dobi čim več. Vsi drugi naj dobijo ravno prav.

Napredovanje v družbi je odvisno od tega, kar imenujemo s tujko individual self-improvement. Izraz je rada uporabljala Železna Lady, zato ga navajam.

Namesto kolektivnih dejanj je zato treba zagovarjati voljo, s katero posameznik izboljšuje samega sebe. Tako napreduje in vse je odprto. Na voljo ima še psihologe in dušebrižnike, ki mu pomagajo izboljševati samega sebe. Vsi so srečni.

Kolektivno ne obstaja. Družba ne obstaja. Družbena pravičnost je lepa besedna zveza, vendar je zgolj prijetna za uho. Družbena odgovornost je še ena lepo zveneča besedna zveza. Morda se ljudje počutijo dobro, ko slišijo take izraze, toda na prvem mestu je individualna odgovornost.

Človek postane bogat s trdim in odgovornim delom. Taka je neoliberalna mantra. Kdor ne dela, je sam odgovoren, saj se mu bodisi ne ljubi delati bodisi nima dovolj motivacije, da bi se usposobil za primerno delo.

Formula je skrajno preprosta: uspeh v življenju = trdo delo + talent. Vse drugo so zgolj nepomembni detajli.

Pozabite torej na community spirit in vse drugo. Če ne morete biti kapitalisti in če ne morete ustvarjati profitov, če ste revni ali na robu revščine, debeli, defektni, če kadite, ste homoseksualec ali lezbijka, če torej niste tako ali drugače fit, če vam peša spomin in ste na robu demence, ste sami krivi. Morda je čas, da se napotite k prvemu psihoterapevtu ali kakemu drugemu privatnemu svetovalcu, ki vam bo za sto evrov na uro povedal, kaj je z vami narobe, kako prevzeti odgovornost za lastno življenje in kaj morate storiti, da postanete kleni kapitalist, ker to tudi morate postati.