Zopet se prostituiramo,

da kot ljudje zaživimo;

da tudi tokrat preživimo,

osebno asistenco obdržimo.

Že leta politko prepričujemo,

da asistenca za nas je eksistenca,

liberalce, kristjane, drugih ideologij farane,

a vedno se najde kej,

da čas za nas še ni zdej.

Je država to, ki kriple prepusti,

da na obroke crkujejo,

ko politiki s praznimi obljubami

opletajo in točke nabirajo?

Kripli zaprti za štiri zidove,

po zakotnih vaseh nameščeni v zavode,

tam je dober zrak, mir in tišina,

tam nihče ne sliši,

kako grozna je zatrta bolečina.

Probi si zamislit, če ti uspe,

kako v zavodu živi se;

se premaknit ne moreš,

vse te tišči, a ni pomoči,

te prime srat, nak, nak,

danes predvideno ni,

kopanje 1x na teden,

za kaj več rabiš keš,

če kaj vmes se zgodi,

še nekaj dni umazan si,

»Kdo te pa vidi, kam pa greš,

sej iz zavoda sam ne smeš!«

hranjenje izven obroka,

da jogurt lahko poješ, še keš.

A država je le prazna lupina,

mi tega ne smemo dovoliti,

da ljudje so zaprti zato,

ker v normalnost ne spadajo.

Kdo je tisti, ki normalnost definira;

tisti, ki nam vladajo ali tisti,

ki ubogljivi hlapce špilajo?

Je kdo od vas, ki se temu upira?

Dokler bo zrak v nas, se bomo borili,

tudi tisti na dihalnih aparatih bodo vpili,

dokler osebne asistence ne bomo dobili.

Dostojno hočemo živeti in ne v institucijah umreti.