Članek
O bitjecu, ki misli, da bo uničilo Zemljo

O bitjecu, ki misli, da bo uničilo Zemljo

Objavljeno Apr 25, 2016

 

Dan Zemlje … Čim obstaja dan nečesa, veš, da je tisto nekaj v kurcu. In nihče noče spremeniti svojega odnosa do tega. Tisti, ki (želijo dajati vtis, da) jim tak dan nekaj pomeni, hočejo zgolj, da bi svoj odnos spremenili drugi …

Zemlja je torej v kurcu, in to precej po zaslugi človečkov. Človečki pa si ne morejo kaj, da se ne bi oklicevali za krono stvarstva. V vsem, kar počnemo, smo menda najpametnejši, najmočnejši, najvztrajnejši, najbolj domiselni, prilagodljivi in iznajdljivi, skratka najboljši. Takšni mislimo, da smo, ko Zemljo uničujemo, in takšne se vidimo, ko jo rešujemo …


Zemljo so naše lopatkanje, piromanstvo in razmetavanje pahnili v nič manj kot novo zemljepisno dobo. Naš pepel in smeti tvorijo usedline, ki se bodo – Pazi ti to! – za vse večne čase vtisnile v Zemljino skorjo in pričale, kakšni pujsi smo bili. Juhu, kakšne face smo! In ne le to! Izključno po naši zaslugi je Zemlja na pragu šestega velikega množičnega izumrtja. Ne navadnega množičnega izumrtja, ampak velikega, porkamadona, smo ljudje ali nismo! …

Zemljo je treba na vsak način rešiti. Ah, beži, no! Za vsako dobro rešitev se drugi domislijo desetih slabih. Za vsako dobro delo drugi izvedejo sto slabih. In vsak dober postopek sčasoma postane slab, slab pa še slabši. Še vse, česar se je človeštvo lotilo, se je ne le izrodilo, ampak prevzelo najslabšo možno obliko. Reševanje Zemlje ni in ne bo nobena izjema …

Bolj natančno – reševanja Zemlje ne bo. Dokler bo šlo, bomo nadaljevali na dosedanji način. Ko ne bo šlo več, bomo nadaljevali v dosedanjem slogu. Na vsakega, ki se bo spremenil v glavi, jih bo deset, ki se ne bodo. Na vsakega, ki se bo prilagodil v ravnanju, jih bo sto, ki se ne bodo. Norci, ki bomo pritiskali na nedelujočo zavoro in izvajali reči, za katere menimo, da so dobre, bomo zgolj vrtinci v reki, ki bo neustavljivo tekla svojo pot navzdol …

Torej Zemljo res čaka uničenje? Ne bi rekel. Po vsem, kar je že dala skozi, smo le njen virus prehlada. Zemlja je bila v svoji zgodovini že (skoraj) v celoti zavita v led, pa je življenje obstalo in se po tem razbohotilo, kot nikoli prej in kasneje. Sicer je večino svoje zgodovine shajala brez ledu na polih, pa je življenje kljub temu cvetelo. Bila je tudi neprimerno bolj vroča kot danes, pa to tedanjemu življu, med katerim so bili tudi naši prapraprapredniki, ni prav nič škodilo. Tudi ogljikovega dioksida je imela večina preteklih živih bitij v zraku dosti več kot ga imamo mi, pogosto tudi več, kot nam ga bo uspelo tja še spraviti.

Pravzaprav nam bo lahko prihodnji živelj hvaležen, da ta plin osvobajamo ujetosti pod zemljo. Brez ogljikovega dioksida v zraku namreč ne more biti življenja, kajti rastline ga potrebujejo za fotosintezo. Na dolgi rok (na skali, kjer kratka črtica pomeni sto milijonov let) pa ga Zemlja vztrajno vsrkava, zaradi česar ga je vedno manj in ga bo nekoč premalo za življenje. Po zaslugi našega 'svinjanja' ozračja se bo ta milijarde let oddaljeni trenutek morda prestavil za nekaj tisoč let v prihodnost. Življenje na Zemlji bo zaradi naše navezanosti na premog, nafto in plin zelo verjetno obstajalo dlje, kot če bi mi zdaj živeli 'ekološko' …

Z Zemljo nismo prav nič nežni, to je res. Cel kup vrst je zaradi nas že izumrlo. Cel kup jih še bo. Mnoge smo zdesetkali in mnoge še bomo. Mnoge smo z raznoraznimi frankensteinovskimi 'plemenitenji' spremenili do neprepoznavnosti. Skoraj vsem živim bitjem smo tako ali drugače otežili življenje in bi jim bilo neprimerno lepše, če nas ne bi bilo … A tudi v najhujšem primeru bomo grozotam, kakršne je življenje na Zemlji že preživelo in kakršne še bo, segli zgolj do kolen.

Na pande, polarne medvede in tjulnje lahko kar pozabimo. Z ljudmi ali brez nas nimajo dolgoročno nobenih možnosti. Vrste velikanskih osebkov, ki potrebujejo dosti hrane, slejkoprej izumrejo. Vrste, ki lahko preživijo zgolj ob eni hrani ali zgolj na enem območju, slejkoprej izumrejo. Vrste, katerih življenje se preveč vrti okoli bojevanja, slejkoprej izumrejo. Odnese jih lahko že najmanjša sprememba, takšne spremembe pa se (na skali, kjer kratka črtica pomeni tisoč let) dogajajo ves čas …

Prav, pač nismo takšni silni uničevalci, kakršne bi se radi videli … Smo pa zato vsaj prva živa bitja, ki bodo zakrivila kakšno množično izumrtje. Tudi to je nekaj … Doslej so to počele zgolj Zemljine in vesoljske sile.

Žal tudi to ne drži. Bakterije, ki so začele izvajati fotosintezo, so zakrivile zastrupitev ozračja takšnih razsežnosti, o kakršnih lahko mi samo sanjamo, četudi vržemo v zrak vse jedrske elektrarne in atomske bombe, kar jih imamo. In s čim so ga zastrupile? S kisikom – torej s plinom, ki je vse odtlej (cca. dve milijardi let) temelj življenja na Zemlji … Kaj pa lahko mi revčki naredimo z jedrskim 'uničenjem'? Zgolj nekaj, kar se bo v dveh ali treh desetletjih spremenilo v rajski vrt, kot se je zgodilo v Černobilu

Najhujše, kar lahko naredimo Zemlji, je, da obstajamo. Takšni, kot smo, in s tem, kar počnemo, ostalim bitjem ta hip prav nič ne koristimo. Najboljše, kar lahko storimo za njih, je, da izumremo. Le nekaj desetletij po našem izumrtju bo Zemlja spet raj – in to ne glede na to, v kakšnem stanju jo bomo zapustili.

#Kolumne #Gregor-hrovatin