“Kriza se širi na vse strani, povsod še naprej vlada organizirana blaznost, neznanska stiska in neodgovorni izdatki za vedno novo splošno oboroževanje.”

Besede zvenijo še kako aktualno, a zapisane so bile pred tridesetimi leti, leta 1986 jih je zapisal pokojni nemški kancler in izjemen državnik Willy Brandt v svoji knjigi Organizirana blaznost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1986; vse v navednicah in v ležeči pisavi je iz predgovora k omenjeni knjigi). Smo se v zadnjih tridesetih letih sploh kam premaknili. Še vedno imamo na eni strani neznansko stisko stotin milijonov Zemljanov, na drugi strani pa brez konca in kraja vlagamo neznanska sredstva v oboroževanje in vojne. In kljub vsem milijardam živimo v vse bolj ne-varnem okolju.

Kaj pa je to drugega kot blaznost, ki je organizirana na ravni držav in mednarodne skupnosti. Trenutno je v svetu kronično lačnih približno 795 milijona ljudi. Kako neznanska je stiska teh ljudi, si jo sploh znamo predstavljati? Verjetno ne, saj drugače leta 2015 za svetovne vojaške izdatke ne bi namenili neverjetnih 1676 milijard dolarjev. 

“Vedno znova bi morali opozarjati, da moremo in moramo tudi preko ideoloških meja skupaj iskati rešitve temeljnih problemov, ki se nam vsem zastavljajo na enak način.” Mar je res pomembno naše ideološko prepričanje ali pripadnost nekemu “izmu”? Se bomo ves čas borili za “svojo” ideologijo: kapitalizem proti socializmu, katolicizem proti islamizmu, neoliberalizem proti komunizmu in tako naprej. Medtem ko dokazujemo svoj prav, pa milijoni trpijo, tisoči umirajo, okolje nezadržno propada.

Vsak “izem” v sebi nosi nasprotje, ki povzroča družbeni razdor, iz katerega izhajajo spori, sovraštvo in konflikti. Stoletja nas zaznamujejo boji med verskimi, političnimi in ekonomskimi izmi. En “izem” nadomestimo z drugim, a vsak nosi v sebi seme novih konfliktov. Brez konca in kraja. Današnji politični voditelji na podlagi “izmov” ustvarjajo svoje privržence, namesto da bi skupnost vodili v dobro vseh njenih pripadnikov, pa tudi širše skupnosti.

“Predvsem pa lahko vsakdo opazi, da nacionalne meje in razlike ne morejo niti zajeziti nevarnosti, ki prestopajo vse meje, niti ne smejo biti ovira, kadar gre za omejevanje in premagovanje groženj.” Zapremo meje in mislimo, da smo rešili probleme. Smo jih res? Nobena meja v zgodovini, naj je izgledala še tako trdna, ni zadržala ljudi, kaj šele onesnaževanja okolja in drugih tveganj. Sploh pa nas nobena meja ne more zaščititi pred jedrskim tveganjem, globalnim segrevanjem ozračja in drugimi nevarnostmi (o tem piše tudi Marcel Štefančič v članku v Mladini z naslovom Družba tveganja).

“Nekateri še vedno niso sposobni dojeti, da pomeni lakota nevarnost za vse nas. Mnogi nikakor ne zmorejo opaziti neposredne povezave med lakoto in oboroževanjem.” Živimo v okolju, ki ni neskončno, uporabljamo vire, ki niso neizčrpni. Če jih porabimo za oborožitev, jih bo zmanjkalo za hrano in druge dobrine. Ne moremo imeti vsega. A se lahko odločimo! Lahko izberemo hrano in druge dobrine ter jih delimo z vsemi ljudmi. Tako pa na njih raje mečemo bombe in pričakujemo, da bodo ostali doma. Pač ne bodo. In nobena ograja jih ne bo ustavila.

“Razvoj in mir bosta potem priznana kot prava pot v prihodnost, ki nam jo stalna oboroževalna tekma in pretirano poudarjena varnost, zagotovljena le s pomočjo orožja, zdaj vse preveč zamegljujeta.” Obsedenost z varnostjo zamegljuje prave probleme sveta. Varnosti ne bomo dosegli z oboroževanjem in vojnami, to je možno le s sodelovanjem, kajti “celo v biologiji počasi spoznavajo, da nikakor ni nujno, da bi preživel močnejši, ampak da ima več možnosti tisti, ki je pripravljen in sposoben sodelovati.”

Veliko bolj varni bomo, če bomo vlagali v resničen razvoj celotnega človeštva. Ljudje, ki živijo v miru in blaginji, nimajo potrebe da bi se selili in nimajo vzroka za brezupna dejanja terorizma. Razvoj in mir sta mnogo učinkovitejša od neštetih milijard, ki jih vsako leto namenimo za svojo “varnost”. Več orožja ne pomeni več miru, temveč še več nasilja, vojn, revščine, ki porajajo terorizem.

“Človeštvo na marsikaterem področju vedno hitreje napreduje. Probleme, za katere smo mislili, da so nerešljivi, smo razvozlali. Le na področju mednarodnih političnih odnosov bi lahko rekli, da nazadujemo. Mislim pa, če bi države porabile nekoliko več energije in tudi nadarjenosti, bi hitreje napredovali - k obvladovanju lakote in nerazvitosti, zmanjševanju oboroževanja in vojaških izdatkov, pri ustvarjanju sveta, v katerem bi vladalo več miru, več pravice in več solidarnosti.”

Trideset let od izida knjige Willya Brandta Organizirana blaznost, moramo vendarle narediti korak naprej. V miru, blaginji in varnosti bomo zaživeli samo s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo dobrin. Sodelovanje in medsebojna delitev pomenita organizirano blaginjo in mir.