Ko sem bil majhen, je na vasi blizu moje prababice živel starejši gospod, ki je bil prepričan, da je Zemlja ploščata. »Če bi bila okrogla, bi na drugi strani padli dol,« je bil njegov (bržkone edini) dokaz. Nekoč je bil v vasi na začasnem delu nek Avstralec. Karkoli je povedal, je vrli gospod Plošča vztrajal pri svojem: »Ne, Avstralija ni tako daleč, kot on pravi. Tam, za tistim hribom je, pa malo naprej.«

Seveda ni treba biti starejši gospod, da nimaš pojma, kje je Avstralija. Tudi miss ti ni treba biti, da Zagreb opredeliš kot glavno mesto Beograda. Lahko si zgolj običajen zemljan … Na neki poklicni šoli so dijaki med odmorom bentili čez učiteljico zgodovine. Razlog? »Ni bila stara več kot trideset let, pa nam je govorila o drugi svetovni vojni. Saj ona ne ve, kako je bilo takrat.« A tudi dijak poklicna šole ti ni treba biti, da zgodovine ne priznavaš. Lahko si zgolj visoko izobražen vernik, kakršnih je bilo kar nekaj med borci proti spremembi družinskega zakonika …

Kaj imajo ti primeri skupnega?

Začnimo z gospodom Ploščo! Če je tvoj svet omejen na kraje, kjer si bil, ljudi, ki jih poznaš, in običaje, ki so med temi ljudmi v navadi (»Česar kmet ne pozna, tega kmet ne jé!«), je vse, kar je za obzorjem znanega sveta, vsaj sumljivo. Človek, ki ga ne poznaš, ne more biti v redu, sicer bi ga poznal. Če čudno izgleda, govori in ima drugačne navade, je vse to slabo – preprosto zato, ker je drugačno. Prišleka sprejme, ko postane čisto tak kot domačini. Manj pametuje o tem, kako je onstran hriba, bolje je zanj. Če se ne prilagodi in hoče početi stvari po svoje, pa ga je treba njemu v dobro naučiti kozjih molitvic.

Misice so do tujcev bolj prijazne. Kozjih molitvic učijo le druge misice, pa še pri tem se ne poslužujejo toliko kozjih kot lisičjih postopkov. Navsezadnje se zavzemajo za mir na svetu. Namen je dober, čeprav ne vedo niti, kako ta svet izgleda, kaj šele, zakaj na njem ni miru.

Njihovi mladi in primerljivo izobraženi vrstniki se ne zavzemajo za mir na svetu. Če so zdravi in pri pravi, jih milo rečeno boli kurac za mir na svetu. Svojih težav imajo več kot dovolj. A kljub temu bi v enem ali dveh desetletjih življenja lahko dojeli, da svet sega onkraj obzorja in ima lastne težave, ki sicer niso njihove, a so kljub temu pomembne zanje …

Gospodu Plošči v bran je treba povedati, da je imel le nekaj razredov osnovne šole. Tam so ga naučili predvsem ubogati in nič spraševati. Bolj je rastel, manj je ubogal in več ukazoval. Spraševal ni nikoli nič, je pa pričakoval, da tudi njegovih trditev nihče ne daje pod vprašaj.

A današnja mladina hodi v malo drugačno šolo, in to vsaj deset, večinoma pa trinajst let. Spraševati sme doma in v šoli. Ima televizije, računalnike in pametne telefone. Če bi gospodu Plošči padlo na pamet, da bi vprašal: »Kje je Sirija? Je to daleč?« bi v odgovor začelo padati po njem … Najstnik lahko vpraša, še lažje pa pogleda.

Že kakšno leto odrasli pogosto omenjamo begunce in na televiziji govorijo o njih. Znajdejo se tudi na tem ali onem portalu, ki omogoča dostop do igric in glasbe. Kaj mladim preprečuje, da bi si vzeli pet minut, izvedli klik ali dva in ugotovili, zakaj prihajajo, od kod prihajajo in kdo so, ter lastnoglavno presodili, ali so za pobiti ali za pomagati? Jih to res ne zanima ali so nesposobni obdelati podatke in si ustvariti mnenje? Gre za prezir do vsega, kar je onstran najbližjega mozolja, ali za neumnost?

Gre za oboje. Neumnost je prezir. Neumnost je prepričanje, da šteje le svet, ki ga poznaš, da so pomembni ljudje le tvoji znanci in da tisto, kar počnejo drugi drugje, ne more biti boljše in pomembnejše od tega, kar se dogaja v neposredni okolici.

Takšen odnos do sveta ni značilnost mladih, ampak značilnost neumnih. Le neumnež je lahko prepričan, da njegovo trenutno življenje nima nobene veze s tem, kako se je odvila druga svetovna vojna. Seveda so krivi tudi učitelji zgodovine, ki mladostnike mučijo z bitkami in letnicami. Raje bi jim razložili, kako preteklost vpliva na sedanjost, nato pa bi na podlagi vzorcev skupaj ugotavljali, kako bo sedanjost vplivala na prihodnost.

No, za začetek bi jim morali razložiti, kako zgodovina nastaja in zakaj je verodostojna tudi glede dogodkov, pri katerih zgodovinarji niso bili zraven. Isto velja za druge znanosti: »Kaj pa stara ve o kemiji, če je sama rekla, da so atomi tako majhni, da jih ne moreš videti niti z mikroskopom? Ona pa pametuje o nekih še manjših delih,« ali »Te formule se moram piflat samo zato, ker so se neki matematiki zmenili, da je to enako temu. V resnici nihče ne ve, za kaj gre. Samo zmenili so se,« in če se vrnemo k zemljepisu: »Je rekel, da najprej Alp sploh ni bilo in je bilo vse ravno in morje. Potem pa je od nekod priplavala Italija in se zabila noter. To nas samo nekaj napizdujejo.«

Predstavljajte si, da ste dijak v razredu, ki je razvil to držo do znanosti. V tem primeru zate nič od tega, kar te učijo, ni res. Odrasli si vse to izmišljujejo zgolj zato, da bi ti zagrenili in otežili življenje. Celotno šolanje je ena sama zarota odraslih proti otrokom in mladostnikom. In tvoja prihodnost je odvisna od tega, kako dobro si zapomniš njihove pravljice in izmišljotine. Poleg tega se delajo norca iz tebe, če česa ne znaš. Če se trudiš biti po njihovih merilih pameten, si v resnici bebec, ker se pustiš napizodvati …

Kako je živeti s takšno 'resnico'? Kar se naučiš, takoj pozabiš: prvič iz inata, drugič, ker ni res, tretjič, ker je neuporabno, in četrtič, ker si neumen in ti gre pomnjenje že tako težko od rok. Šolanim ljudem ne verjameš in ne zaupaš. Predvsem pa te je strah, in to bolj ali manj vsega. Do napada kot najboljše obrambe je kratka pot …

Lahko je reči, da je to zgolj slučaj, omejen na peščico dijakov v enem razredu ene šole. A tudi pametnim dijakom je jasno, da šole niso namenjene razsvetljevanju, temveč privzgajanju ubogljivosti. Še učitelji vedo, da je večina snovi, ki jo učijo, za življenje povsem neuporabna – vsaj v obliki, ki jo podajajo. Šola res je zarota odraslih proti otrokom; vprašanje je le, kako si jo kdo razlaga …

Poleg tega je treba šoli in znanosti ob bok postaviti verske ustanove in vero. Znanstveno izobraženi smo vsi, ki smo kakorkli izobraženi, kajti šolska snov črpa iz znanstvenih dognanj in znanstvenega načina razmišljanja. Obenem pa smo vsi tudi versko vzgojeni, kajti snov nam je podana v obliki pridig. Spraševati se ne spodobi, dvomiti pa je greh … Poleg tega so mnogi šolarji tudi zares versko vzgojeni; vsaj občasno poslušajo pridige in hodijo k verouku. Verouk je ponekod v istih prostorih kot pouk, ponekod pa je celo del pouka. Kaj naj si ti šolarji mislijo? Jim lažeta šola in znanost ali verska ustanova in vera ali obe? …

Navzven se lahko strinjajo z obojim. Na svetu je ogromno izobraženih ljudi, celo znanstvenikov in učiteljev znanosti, ki so hkrati tudi verniki. Imajo razcepljene osebnosti? Nedvomno … Jim to povzroča duševne stiske? Nedvomno … A duševne motnje, ki jih ima večina ljudi, pač niso prepoznane kot motnje, temveč kot naravno stanje … Ljudje svoje notranje boje potlačijo in večinoma živijo, kot da jih ni. Globoko v sebi pa se vendarle odločijo za ta ali oni razcepek. In ko se počutijo ogrožene, udari ven osebnost, ki prevladuje …

Tukaj pa pridemo do glasnogovornikov proti beguncem in pedrom, do njihovih poslušalcev, podpornikov in kimavcev. O beguncih (še) nismo imeli ljudskega glasovanja, o pedrih pa ja. Vsakega petega Slovenca je tako strah istospolno usmerjenih, da se je potrudil iti na volišče samo zato, da jim je lahko pod noge lastnoročno vrgel poleno. In skoraj vsi, ki jih je tako zelo strah, so verniki …

Zdaj so jim dali v roke list papirja in kuli, s katerima so lahko premagali 'sovražnika'. Uporabili so ju in zmanjšali svoj strah. Ko jim bo ob drugi priliki kdo dal ščitnike in kije, ob tretji pa oklepnike in strojnice, jih bodo prav tako uporabili … Beguncev jim ne bo treba iskati z lučjo pri belem dnevu, kot pedrov in lezbijk, ampak bodo priročno zloženi skupaj …

Orožja proti neumnosti še niso iznašli. Civilizacija ne pomaga. Knjige in časopisi ne pomagajo. Šole ne pomagajo. Televizije in računalniki ne pomagajo. Niti pametni telefoni ne pomagajo … Začasno pomaga zgolj krhko stanje med dvema vojnama, imenovano mir. Kadar se skrha, preostaneta (pametnemu in neumnemu) beg ali boj. Kdor je pameten, pobegne pravočasno …