{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Edina razlika med mano in mojim doktorjem je v tem, da se njegova norost skriva pod plaščem norosti tistih, ki jih zdravi. In tudi njegova "normalnost" je definirana zgolj per negationem: s tem, da nima vseh tistih izmišljenih simptomov, ki jih lepi na svoje bolnike.

Človek potrebuje svojo norost, če hoče delovati kot normalno, "zdravo" bitje, če je nima, ker so mu jo odvzeli ali pa jo zatre v sebi, potem mora svojo normalnost potrjevati na izmišljen način, tako da se opira na preverjene vzorce (šablone) nadzorovanja in kaznovanja. Ali tako, da si jo izposoja od drugih. V tem smislu je samooklicani dušni pastir zgolj parazit na duši desetkrat bolj živih ljudi, kot je on sam. Njegovo življenje poteka po premici od točke a do točke b, namesto da bi sledilo meandrom življenja. Če bi hotel ponovno odkriti svojo mračno plat, svoje temno sonce, bi moral sprejeti tujo norost kot sorodno lastni, namesto da z njenim zanikanjem neprestano zanika samega sebe. To, kar najdevaš v drugih, namreč še kako odzvanja v tvoji lastni psihi. Tako kot se na primer sovraštvo ne skriva v predmetu sovraštva, ampak v srcu tistega, ki sovraži, tako tudi simptomi več povejo o tistem, ki jih podeljuje, saj razkrivajo svoj manko v njem. Zato je samogotovost zdravnikov, da imajo prav, ko kradejo ljudem njihovo lastno norost, pravzaprav namišljena, zlagana in popolnoma prazna, saj svojih pacientov nikoli niso zares hoteli spoznati, s tem pa zamudili tudi priložnost za samospoznanje. Zaradi tega dejstva so pravzaprav zdravniki tisti, ki so v podrejenem položaju, saj so na nek način odvisni od tistih, ki jih zdravijo, in zato tudi največji džankiji, ki neprestano potrebujejo doze samopotrjevanja lastnega zdravja na tuj račun in so na drugi strani dovolj inteligentni, da vejo, da bi brez tistega, kar imenujejo anomalije izjemno zapletenega ustroja človeške psihe, ki ga, mimogrede, skrajno poenostavljajo, izgubili ves svoj smisel. Zato se mi v svoji zlagani vedrini, s katero sicer spodbudno vplivajo na mnoge namišljene paciente, ki so prevzeli njihov medicinski diskurz, da bi jim ugajali, pravzaprav smilijo, saj ne bodo nikoli vedeli, kakšno je življenje, ko prideš čisto do dna ali ko se vzpneš v najvišje višave. V najboljšem primeru so obsojeni na vlogo slabega občinstva, ker so zatrli vlogo igralca v sebi in ploskajo samo še dokazom svoje lastne nečimrnosti in nadutosti, katerih žrtve so morda res nori (ta izraz uporabljam v odsotnosti izraza za brezkompromisno iskanje lastnega jaza), a v sebi svobodni in živi ljudje. Hawk. Govoril sem.