Da že poteka tretja svetovna vojna sem prvič slišala iz ust papeža Frančiška, septembra 2014, ko je v Sredipolju (Redipguli) daroval mašo za žrtve vseh vojin. Ob njegovih obtožujočih besedah do vseh, ki trgujejo z orožjem na račun človeških življenj, me je dobesedno spreletel srh, nekakšna šok terapija streznitve. Če že papež brez dlake na jeziku in brez odvečne retorike govori o tretji svetovni vojni, potem je stanje dejansko alarmantno, zastašujoče in že pred našimi vrati. Huje kot si »navadni smrtniki«, ki smo vsakodnevno zavedeni z instant novicami in obremenjeni z reševanjem lastne eksistence, lahko sploh predstavljamo, slutimo, razumemo in dojemamo kompleksnost ter sopovezanost dogodkov, ki se odvijajo na najrazličnejših koncih sveta.

Na videz nepovezanih, na videz parcialnih in različno motiviranih. Skupno pa jim je nasilje, uničenje, okrutnost in povzročanje človeških žrtev, ki se jih skorajda več ne šteje. Kaj je vzrok, kaj posledica, kaj je izvirni greh, kaj je maščevanje in kam vse to vodi; ni videti konca in ni videti rešitev? Vse se le stopinje, do kje, do kam in koliko je sploh še možno, da se spirala zla nadaljuje?

Vse to je sedaj že prekoračilo meje naših domovin in domov. Ni več tam daleč stran, ni več zgolj na poročilih v rubriki dogajanja po svetu, ampak je že pri nas in med nami, smo že mi z žico obdani; eni temu pravijo, da smo zavarovani. Kdo bi si še pred pol leta lahko to sploh predstavljal!? Sedaj smo že sprijaznjeni, vdani, navajeni in sprejemamo kot nujnost. Vse je bolj realno, bolj otipljivo, bolj strašljivo, ko se to dogaja pred našimi očmi. Ni več tretji ali drugi svet, ampak je naš svet, je tu med nami, morda že pri sosedih.

Zahod izvaja napade z droni, oni nas napadajo nazaj s kovčki ekspoloziva ali s samosestrelitvami, oni izvajajo teoristične napade, mi nad njimi pošiljamo zračne napade letal kar se poimenuje »raid«. Bolj elegeantna beseda. Raid kot insekticid za mrčes, ki se pošprica po prostoru in se počaka, da vse kar leze pocrka. Kot zgleda so ti elegantni »raid proti-Isis« (Francije, ZDA in Velike Britanije) že povzročili več 1000 smrtnih žrtev med civilnim prebivalstvom, a politika o tem ne govori, o tem se molči in nad tem vlada konsenz medijskega molka. Potem, ko jim nemalokrat s prevaro odnesemo in pokrademo vso naravno bogastvo, onesnažimo in razvednotimo kulturo ter njihov način življenja, da obubožani nimajo več za preživetje, jih s korupcijo skregamo med seboj, nato pa jim začnemo izvažati demokracijo. Demokracijo, ki je nam lastna in poznana. Prej ali slej tudi njim postane kristalno jasno, da je ta način izvoza in uvoza precej nesorazmeren, mera takšne menjave povsem nepravična, obresti oderuške. Cena tovrstnega trgovanja in izmenjave dobrin je uničevalna in vodi v ekonomsko, družbeno in okoljsko katastrofo. Še se najdejo ljudje, ki naše napade imenujejo humanitarna politika, namesto raje monetarna politika, saj zgolj zato gre.

Gino Strada, znani vojni kirurg in ustanovitelj človekoljubne organizacije Emergency, ki ima bolnišnice in rehabilitacijske centre na vseh kriznih območjih sveta je rekel: “Vsak dan vojne v Afganistanu stane 200 milijonov eur, s to vsoto lahko zgradimo in opremimo za prva tri leta 10 novih bolnic v Afriki.” Kaj ko se bi vzeli prost dan, ali celo dva? Takoj bi že lahko imeli 20 novih bolnic. Če pa si vzamejo kar podaljšan vikend, lahko Kongo postane idealna scenografija za ”Grey’s Anatomy”.