Ondan sem si naredil kulturni dan. Očitno imam dober želodec in se mi tisti šolski niso tako zagravžali, da ne bi nikoli več hotel prestopiti praga kakšne kulturne ustanove. A nikoli ni prepozno … V Ljubljani sem obiskal razstavo Picassovih del, razstavo Naše telo in Prirodoslovni muzej ter prišel do zaključka, da sem slovensko kulturno ponudbo očitno prerasel.

S Picassom so se težave začele že doma. Galerija Kos, ki stoji za razstavo, nima svoje spletne strani, ampak gostuje na Napovedniku in se zanaša na druga javna občila, da bodo ljudi obveščala o njenem velecenjenem početju. Sami tega bržčas nočejo početi, kajti podatkom o razstavi niso dodali niti svoje telefonske številke niti naslova spletne pošte. Na Napovedniku imajo le obrazec za vprašanja za največje težake, vendar nisem preverjal, ali deluje ali je tam zgolj za okras. Raje sem se obrnil na ljubljanski TIC, za katerega vem, da je odziven (in je bil). In zakaj sem se sploh moral na nekoga obrniti? Ker se strokovnjakom za stike z javnostjo Galerije Kos ni zdelo vredno seznaniti velikega brata Googla z odpiralnim časom razstave in s podatkom, ali je odprta tudi ob ponedeljkih …

Napočil je ponedeljek in spustil sem se v podhod pod nekdanjim prometnim središčem Slovenije. Saj, zakaj velikih svetovnih umetnikov ne bi razstavljali v podzemnih luknjah? Zakaj ne bi človek stopil med njihove mojstrovine naravnost s talne razstave pljunkov in bruhancev? …

Pravzaprav izmed pljunkov in bruhancev nisem stopil naravnost med Picassove umetnine, ampak naravnost med podstavke, na katerih bi te umetnine morale stati. »A so vas oropali?« sem vprašal. Vprašanje je bilo umestno, kajti oropati tisto razstavišče bi bil zmeren zalogaj tudi za nepoklicne lopove … »Ne, prišlo je do kratkega stika z [nekom]. Lahko se vrnete kak drug dan, ko bodo predmeti spet tukaj,« mi je zmedeno pojasnila ena izmed prijaznih dam, ki sta 'stražili' razstavo.

Manjkala je samo keramika. Plakati in grafike očitno niso bili del kratkega stika. Zaradi okrnjene razstave sem se dogovoril za popust in dobil otroško vstopnico.

Plakati in grafike so bili torej na mestu – v prenesenem pomenu. V dobesednem je bil marsikateri plakat na napačnem. Nekateri so sloneli ob praznih podstavkih, drugi pa ob stenah. Dami sta jih obešali in prelagali. Zamenjali sta celo dva že obešena, ker sta visela zraven napačnih naslovov …

Pri delu (mene pa pri ogledovanju) ju je zmotil nekdo, ki je nekoga iskal, potem pa se je pohvalil, da je študent medicine in vodič po sosednji razstavi, ki je bila na mojem načrtu kasneje. Dami sta bili navdušeni; zapletli sta ga v glasno in po betonskem prostoru gromko doneče čebljanje.

Zmotil jih je nekdo, ki je prinesel vse polno kartonastih škatel. Namesto čebljanja je prostor napolnilo šumenje mehurčkaste zaščitne plastike, podstavki pa so se začeli polniti z začasno izgubljeno neprecenljivo keramiko. Lahko sem si torej ogledal vse plakate, vse grafike in polovico keramike (druga polovica si je najbrž še vedno ogledovala mesto) ter se naposlušal čebljanja, šumenja in kapljanja vode s stropa razstavišča v plastične kozarčke na tleh – vse to za ceno otroške vstopnice …

Razstava Naše telo je bila bolj podobna razstavi. Imeli so pravo blagajno in pravo razstaviščno trgovino, okoli vhoda v razstavišče je bila zavesa, razstavljeni (v obeh pomenih besede) nekdanji osebki pa so bili na svojih mestih. Sicer pa razstava ni nudila ničesar, česar ne bi bolje predstavila že razstava Razkrita telesa izpred štirih let …

Notri sem imel spet bližnja srečanja s tistim študentom, ki se je med pokljanjem mehurčkov okoli keramike vrnil na svoje delovno mesto. »Vas kaj zanima, vam kaj razložim?« me je napadel. »Ne, hvala!« sem ga odpravil in se posvetil razstavi. A mu vodičevska žilica ni dala miru, zato me je med ogledovanjem prvega razmesarjenca zaslišal: »Ali veste, katera je najdaljša mišica v človeškem telesu?« Nisem vedel, zato mi jo je pokazal. »A veste, koliko mišic ima človeško telo?« Tudi nisem vedel. Ko mi je povedal, sem se zbrano posvetil najbližji vitrini in se ji posvečal, dokler se ni pobral.

A mladeniča je treba razumeti. Obiskovalcev se ni ravno trlo, on pa se je po svojih najboljših močeh trudil, da ne bi umrl od dolgega časa. Tako kot Picassovi dami; če ne bi prelagali plakatov in keramike, klepetali s študenti medicine ter vsake toliko izpraznili kozarčkov z vodo, bi nemara začeli celo premišljevati o čem takem, kot je smisel življenja in trenutnega početja. To pa je lahko nevarno tako za posameznika kot za družbo …

Razumeti pa je treba bodočega reševalca življenj tudi z drugega vidika. Napisi, ki so bili del razstave, so bili povsem v duhu njegovih modrovanj. Kot bi iz učbenika naravoslovja za osnovne ali srednje šole vzel razdelek o človeškem telesu, sprintal poglavja na velike table in jih obesil na steno, namesto slik pa bi razstavil prave mumije in njihove dele. Nič manj kot to, več pa tudi ne …

Resnejšega pristopa sem se nadejal vsaj od Prirodoslovnega muzeja. Tja sem se odpravil izključno zaradi razstave Živela evolucija!. Evolucija človeka očara že, če o njej bere (npr. to); kako ga šele mora, če jo vidi v strokovno zastavljeni 3D različici? …

A hladen tuš me je čakal že ob vstopu. Pravzaprav bi moral reči, da sem prišel z dežja pod kap, kajti pršilo je zunaj … Za sprejemnim pultom ni bilo nikogar. Povzpel sem se v prvo nadstropje, kjer me je mladenka za drugim pultom poslala nazaj dol po vstopnico: »Najbrž je blagajničarka kam šla; počakajte malo!« Juhu! Komaj čakam, da bom čakal blagajničarko! …

Blagajničarka se je med mojim ogledovanjem muzejskega stopnišča vrnila. Ko sem prišel do pulta, je bila že sredi zasebnega pogovora po telefonu. Osebo na drugi strani je malo tikala in malo vikala, nato pa ji je povedala, da mora iti in da se slišita kasneje. Prva oseba, na katero sem naletel ob prihodu v enega osrednjih slovenskih muzejev, je torej nezanesljiva, omalovažujoča in površna lažnivka: med odsotnostjo si ni našla zamenjave pri blagajni; pustila me je čakati in se posvečala nepomembnim zasebnim opravkom; z nedoslednim slepenjem, da je njen pogovor nujen in vezan na delo, se je delala norca iz mene; in brez potrebe je sogovorniku zatrjevala, da mora iti, čeprav je morala (končno) ostati, kjer je bila, in začeti opravljati svoje delo (zaradi takih primerkov ljudje sovražijo zaposlene na javnem področju in podpirajo raz(pro)dajo države) …

Po jutru se dan pozna … Razstava kamnov, napičenih žuželk in živalskih mumij je skoraj enaka kot takrat, ko sem si ta muzej ogledal kot šolar v okviru osnovnošolskega izleta. Morda so vmes zamenjali vitrine, prebelili stene in predmete nekajkrat prekolobarili med skladiščem in razstaviščem ali prestavili iz ene vitrine v drugo. Kakšna živalska ali 2D rastlinska mumija je morda tudi razpadla in jo je bilo treba nadomestiti z novo …

Za napise na stenah in vitrinah so verjetno uporabili isti učbenik kot razstavljalci človeških teles. Pri življenjepisu Žige Zoisa so si pomagali tudi z učbenikoma za zgodovino in slovenščino. Ta presneti dedec je počel toliko različnih stvari, da ga nikakor ne gre pospraviti v en strokovno omejen učbenik …

In potem sem prišel v sobo z evolucijo … polno odstavkov in slikic iz učbenika. Nekatere so bile skrite za okenci, ki jih je bilo treba odškrniti – to je najbrž poskus muzeja, da bi šel v korak s časom, ki predvideva sodelovanje obiskovalcev … No, da muzejcem ne bom delal krivice; razstavili so tudi čisto prave fosile in maketo dinozavra v merilu 1:1 … 4 milijarde let življenja na Zemlji so v 21. stoletju predstavili na ravni, ki ne bi delala sramote razstavišču nobene osnovne šole in na katero bi bili učenci-kustosi pod vodstvom učitelja, ki je zbiral točke za vstop v višji plačilni razred, upravičeno ponosni …

Kulturni dan se mi je splačal izključno po zaslugi pokojnega Pabla, ki je bil pravzaprav še najbolj živ … V delih svojih živel sam bo večno, kot je rekel Aškerc … Ni bilo dobro vse, kar je bilo njegovega razstavljeno, a kar je bilo dobro, je bilo tako dobro, da je pokrilo vse minuse tega dne … Ena umetnina na dan podi dohtarja stran …

Da je slovenska umetnost namenjena samo še otrokom in pootročenim odraslim, mi je že dolgo jasno. Samo en slovenski film – Splav meduze – je namenjen izključno odraslim. Ostali so za otroke in večina bi jih morala nositi oznako »Ogled prepovedan starejšim od 18 let, ker lahko poškoduje njihovo čustveno ravnovesje!« Leposlovje se morda ne piše, vsekakor pa se bere skoraj izključno za domače branje in na plaži med šolskimi počitnicami. Likovna umetnost se v grobem deli na ilustracije otroških knjig in zmazke. Skladatelji opremljajo predvsem risanke in otročje zabavne oddaje. Povprečne popevkarje lahko brez bruhanja pogoltnejo le otroci, najboljše pa z lahkoto predelajo tudi podpovprečni dijaki. Le gledališče ni namenjeno otrokom; gledališče ni namenjeno nikomur …

A umetniki so pač 'umetniki' … Nisem si mislil, da so 'umetniki' tudi ostali slovenski ustvarjalci in skrbniki kulture – posebej tisti z magisteriji in doktorati. Nato pa sem vtise s svojega kulturnega dne združil z vtisi z večine ostalih razstav in muzejev, ki sem jih obiskal v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih (odkar sem odrasel). Dodal sem tudi spomine na zehanje ob (priznam, nedokončanem) gledanju večine slovenskih dokumentarcev (ki jim gre zadnja leta nekoliko bolje) in na poševno branje še manj navdihujočih visokošolskih učbenikov. Prišel sem do zaključka, da večini 'kulturnih' dr. pr. mr.-jev ne nese preko sloga, globine in širine, ki jih nudijo učbeniki za osnovne in srednje šole. Torej jim tudi ne more nesti preko ciljnega občinstva teh učbenikov …