Sedaj vemo: komunisti so titoisti so islamisti in so vsi isti. Kardinal Rode pa je te dni mirno pripomnil, da mnogi (!!!!!) Slovenci ne pašejo v ta prostor (besede so njegove), kar pomeni, da bi morali biti boljši. V Slovenijo torej ne sodijo: tujci, islamisti, pa teroristi, begunci, migranti in vsi drugi, vanjo pa ne sodijo niti mnogi Slovenci! Toliko o zdravi pameti v tej državi. Zadeve postajajo nevarne.

JJ je tako rekel v soboto, ko sem imel predavanja iz pozitivne psihologije, da je v Sloveniji preveč titoističnih levičarjev. Nekdo drugi je omenjal celo Veliko Slovenijo, kot da ni bilo že dovolj Velike Srbije, pa Velike Nemčije in vsega drugega iz tega registra. Gospa Novakova je sporočila, da je veliki shod za obrambo Slovenije namenjen obrambi domovine.

Slovenija je tudi moja domovina, a nimam najmanjše ideje, da bi jo bilo treba braniti. Morda sem kaj spregledal ali pa zamudil. Dobro je zato prisluhniti gospe Novakovi, ki gotovo ve, zakaj bi bilo treba domovino braniti, mogoče pa je tudi, da ve, pred kom bi jo bilo treba braniti. Prisluh je dodatno utememljen s tem, da taista gospa sporoča Slovencem in Slovenkam, da je zelo pomembno živeti v demokratični in evropski Sloveniji. Zopet ne vem, kaj je evropska Slovenija, toda, kot rečeno, prav zato je treba prisluhiti gospe in verjeti, da prav ona ve, kaj to je. In še tretjič: gospa sporoča, da je evropska Slovenija sočasno utemeljena na slovenski kulturi (ne na evropski), kar pomeni tole: evropska Slovenija je moja domovina, ki jo je treba braniti, njeni temelji pa so slovenska kultura in vrednote. Zanima me, kakšna so razmerja med slovensko kulturo in evropsko Slovenijo.

Naj začnem na začetku. Prisluhnem gospe Novakovi. In kaj slišim? Da si želi močnejše Evrope. V redu. Toda zelo dobro vem, da prav te dni neki gospod onkraj luže prav tako nagovarja državljane svoje domovine, da je treba zgraditi – močnejše ZDA. Gospa nadaljuje. Potrebna ni le močnejša Evropa, potrebna je tudi učinkovitejša Evropa, in sicer na temeljih krščanskih vrednot. Onkraj luže krščanski fundamentalisti prisegajo natanko na – učinkovito Ameriko na temeljih krščanskih vrednot. Kaj se dogaja?

Bodimo zelo natančni. Poudarjajo se: moč (močna Evropa, močne ZDA), učinkovitost, krščanske vrednote, obramba.

Kaj pomeni moč? Kaj je močna Evropa? V odnosu do koga je močna in za kaj uporablja moč, ki jo ima ali jo še utegne pridobiti? Kaj pomeni učinkovitost? Evropa je kapitalistična, ZDA so kapitalistične. In katere so evropske/ameriške/krščanske vrednote?

Sklepati smemo, da so krščanske vrednote neposredno vezane na delo in lik Jezusa Kristusa. Težko bi nam kdo ugovarjal, da krščanstvo ni vezano na tega moža. Torej je čisto v redu, če rečemo, da so krščanske vrednote tudi vrednote Jezusa Kristusa. A katere so njegove vrednote? Prepričajmo se.

V knjigi z naslovom When Did Jesus Become Republican?: Rescuing Our Country and Our Values from the Right – Strategies for a Post-Bush America, ki jo je spisal Mark Ellingsen, izšla pa je leta 2007 pri Rowman & Littlefield Publishers, Inc., beremo tole.

Jezus ni zagovarjal konservativnih vrednot. Že zgolj površno prebiranje evangelijev nam postreže z zelo preprostim vpogledom v krščanske vrednote, ki izhajajo iz njegovega učenja. Na primer.

Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19:21) Nemogoče je trditi, da je Jezus zagovarjal tržne zakonitosti, izkoriščanje delavcev in bogatenje elit. Dalje.

Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10:21) Noben človek pri zdravi pameti ne more reči, da je Jezus zastopal bogate ljudi in zagovarjal kopičenje denarja v njihovih rokah. In naprej.

»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10:34-39)

Lahko bi navajal v nedogled, a bodi dovolj. Jezus v nobenem primeru ni zastopal tega, kar je značilno za kapitalizem.

Iz zgodovine prav tako dobro vemo, da so na primer puritanci že zelo zgodaj v XVII. stoletju jasno izražali naklonjenost do kapitalizma in svobodnih trgov. Ali zelo preprosto: puritanci so zelo neposredno sporočali ljudem, da so revni posamezniki revni zato, ker so pač leni.

Tudi danes številni ljudje verjamejo, da je to sveta resnica. Mark Ellingsen na strani 14 navaja Henryja W. Beecherja: obča resnica je, da noben človek ne trpi zaradi revščine, razen če je to njegov greh. Jezus o čem podobnem ni govoril nikoli. Preprosto ni.

Avtor na strani 23 dodaja: po državljanski vojni se je v ZDA priselilo 22 milijonov migrantov in državljani so bili prepričani, da izgubljajo tla pod nogami ter da jih preplavljajo tujci. Nič posebnega zato niso bili komentarji, da tujci iz Evrope ogrožajo varnost ZDA.

V resnici jih niso ogrožali, temveč so kot poceni delovna sila močno pripomogli k njihovi gospodarski rasti.

Zveni znano? Se je v sto in nekaj letih sploh kaj bistvenega spremenilo?  

V soboto je bil tudi dan za spremembe, za vrednote, ki jih je zastopal Jezus Kristus. To je bil dan za dostojanstvo, spoštovanje, bolj prijazne medsebojne odnose, lepši svet. To je bil, čisto preprosto, dan za ljudi. Ne za banke, kapital in profite, temveč za človeška bitja. Torej smemo reči, da je bil dan za egalitarnost, za to, kar nas dela dobre, poštene, iskrene, prijazne, spoštovanja vredne. Zgodilo se je veliko dobrega, lepega in resničnega.

In med take dogodke sodi tudi kritična misel. Sem sodi razmišljanje, saj smo ljudje bistveno zmožni prav za razmišljanje. Ljudje, ki bi izgubili zmožnost za razmišljanje, ne bi bili več ljudje. Vsekakor je dobro razmišljati. In ne obstaja zgornja meja, onkraj katere razmišljanje ne bi bilo več dobro. Razmišljanja namreč ne more biti preveč, kot pravijo nekateri zadrti ljudje z zakrknjenimi srci, lahko ga je le premalo. Človeku se ne more zmešati od preveč razmišljanja, take izjave poslušam skoraj vsak dan in so največkrat namenjene meni, lahko pa postane depresiven v najširšem pomenu besede, če razmišlja premalo. Potem tudi antidepresivi ne morejo pomagati, pa če jih jedo ljudje z lopato vse življenje. Lek za premalo razmišljanja namreč niso zdravila, temveč je – več razmišljanja.

Pravzaprav je vsak dan lahko dan za spremembe. Ne obstaja dober razlog, da to ne bi veljalo. Dobro je tudi razmišljati, kot rečeno. Na primer o resničnih in trajnih spremembah sveta. Zakaj torej ne bi bili kakor otroci, ki želijo spremeniti svet? Zakaj ne bi spremenili sveta, ki dokazano ni dober in prijazen do večine ljudi?

Ko razmišljamo o spreminjanju sveta, se ne moremo ogniti nekaterim spoznanjem.

Problem je namreč tale. Sam kapitalizem je že zainteresiran za spremembe. Te se dogajajo ves čas, ne le enkrat na leto. Dogajajo se nenehno, saj je kapitalizem zelo dinamičen sistem. Je najbolj dinamičen sistem, kar jih je kdaj bilo. Njegovi zastopniki so prav zato zelo zainteresirani za vrednote in spremembe. A ne za katere koli. Zlasti imajo radi tiste spremembe, ki povečujejo profitabilnost kapitala. Ali take spremembe pomenijo tudi več spoštovanja, več dostojanstva in več prijaznosti? Dokler bo sistem temeljil na izkoriščanju delavcev, že ne. Kako je potem z resničnimi spremembami samega kapitalizma?

Nobenega razloga ni, da ne bi govorili o komunizmu. Kaj pa je komunizem, če ni sinonim za več dostojanstva, medsebojnega spoštovanja in več prijaznih, pristnih, neodtujenih medsebojnih odnosov? Ali so v soboto, ko je bil dan za spremembe, govorili o komunizmu? So razmišljali o komunističnih spremembah samega kapitalizma, so mislili nanje?

Spremembe za več vrednot in prijaznosti znotraj odtujenega, surovega kapitalizma so absolutno nujne. Nekaj se preprosto mora spremeniti, ker tako naprej ne gre več. Vsak človek lahko vsaj intuitivno čuti, da je to res in da svet brez njegovega prispevka ne bo bistveno drugačen.

Drugačen bo le na površju. Drugačne bodo pojavne oblike, drugačne bodo iluzije.

Ameriški predsednik te dni opozarja celo na potrebo po tesnejšem sodelovanju držav sveta, ker se nikakor ne bi smelo zgoditi, da bi nori teroristi (izraz je njegov) prišli do atomskega orožja. Če bi se zgodilo kaj takega, bi dejansko lahko uničili svet. Vsako razmišljanje o več prijaznosti bi v takem primeru postalo popolnoma nesmiselno.

Kaj pa segrevanje planeta? Ga bo ustavila prijaznost? Ga bodo ustavile vrednote, ga bo ustavila slovenska kultura, ga bodo ustavili pravi Slovenci? Tudi prvi trije meseci tega leta so najtoplejši, odkar merijo temperature.

In kako je z medsebojnimi odnosi med ljudmi, ki morajo dnevno tekmovati drug z drugim? Polovica človeštva, ki nima nobenega kapitala, prav gotovo potrebuje prijazne medsebojne odnose, toda s takimi odnosi ni mogoče nahraniti lačnih ljudi. Teh je na tem nesrečnem planetu približno tisoč milijonov. In z vrednotami jih tudi ni mogoče nahraniti, pa naj bodo krščanske ali muslimanske.

Z branjenjem slovenske kulture in evropske Slovenije pred namišljenimi nepridipravi torej ne bomo prišli nikamor. Z napadi na namišljene titoistične levičarje tudi ne. Z bojem za komunizem pač.