Predvčerajšnjim sem imel triurno predavanje na Ravnah na Koroškem. Povabili so me, da spregovorim o sodobnih ideoloških praksah. Analiziral sem nekatere najbolj značilne in v oči bijoče prakse, za izhodišče pa sem vzel izvrstno študijo z naslovom The Chinese Communist Party's Capacity to Rule: Ideology, Legitimacy and Party Cohesion, ki jo je spisal Jinghan Zeng – izšla je pri založbi Palgrave Macmillan, 2016. Čisto za začetek pa tole.

Carl Sagan je leta 1987 dejal:  v znanosti se pogosto zgodi, da kdo reče: vaš argument je zares dober, očitno je, da se motim. Znanstvenik nato spremeni svoje razmišljanje in nikdar več ga ne boste slišali, da bi vztrajal pri starem. To se dogaja vsak dan. Ne spomnim pa se, kdaj sem zadnjič slišal, da bi se kaj takega zgodilo v politiki ali religiji.

Moja zamisel je zelo preprosta: ideoloških praks je danes več kot kadarkoli prej in če kje zares učinkovito delujejo, potem delujejo v državi, ki je že najmočnejša gospodarska velesila sveta, obenem pa je še vedno res, da jo vodi komunistična partija. Kako ji to uspeva in kaj ideološke prakse sploh so? Odgovori na to vprašanje nam lahko pomagajo tudi pri razumevanju vsakdanjih ideoloških praks v naših logih.   

Najprej velja poudariti, da je smiselno in produktivno natančno analizirati formalne in neformalne razsežnosti ideoloških praks, saj se med seboj pomembno razlikujejo. In ideološke prakse niso manipuliranje z ljudmi, niso napačna zavest in niso laganje ljudem, kot verjamejo sleherniki; in zlasti ni res, da danes ideologij ni več – v resnici so močnejše kot kadarkoli prej. So nujne za delovanje hierarhij in gospostvenih odnosov, prav zato pa kapitalizem kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin oziroma blaga brez njih sploh ne more delovati.

Naj naštejem neformalne razsežnosti ideoloških praks: nenehno poudarjanje potrebe po stabilnosti in opozarjanje pred nestabilnostjo oziroma njenimi nevarnostmi, ki prežijo na vsakem koraku; vsakodnevno govorjenje o ljudstvu, njegovi edinstvenosti, suverenosti in svetli prihodnosti, ki čaka ljudi; promoviranje oziroma širjenje domoljubnih čustev, izpostavljanje pomena patriotizma in simbolov, kot sta zastava ali himna; neprestano poudarjanje vrednot in njihovega pomena za vsakdanje življenje ter spodbujanje posameznikov, naj bodo pogumni, samozavestni, vztrajni in odločni, naj skrbi vsak zase, upošteva vrednote in sledi svojim sanjam.

Z lahkoto ugotovimo, da našteti neformalni vidiki ideoloških praks niso značilni samo za Kitajsko.

Nadaljnje razsežnosti ideologije zajemajo jezik, ki ga uporabljajo ljudje. Ta je preprost, razumljiv vsakemu človeku, obenem pa je tudi obremenjen z žargonom in je populističen, kar pomeni, da govorci z njegovimi rabami zbujajo natanko določena čustva – ali pa jih vsaj skušajo vzbujati. Diskurzivni sistemi, to so sistemi medsebojnih odnosov, namreč zajemajo množico vrednot, ki jih nosilci ideoloških praks utrjujejo zlasti tako, da nenehno zmanjšujejo vrednost in pomen alternativ prevladujočemu načinu kapitalističnega življenja; alternative v njihovih glavah pravzaprav sploh ni, saj kot verniki verjamejo, da je obstoječi način življenja preprosto najboljši. S tem, kar imenuje Fredric Jameson kulturna logika poznega kapitalizma, se preprosto ne ukvarjajo.

Ker verjamejo, da je kapitalizem najboljši sistem življenja, ga tudi zagrizeno zagovarjajo in silovito branijo pred morebitnimi kritikami, pa če so slednje še tako dobronamerne.

Mehanizmi, prek katerih širijo in uveljavljajo neformalne ideološke prakse, so: množična propaganda, ki zajema tudi šolajočo se mladino; popularne revije, popularni časopisi, popularni televizijski programi; oglaševalski slogani; filmi; spektakli. Zlasti slednji so zelo pomembni, saj so tudi vir ogromnih zaslužkov za nekatere.

Končni cilj takega neformalnega delovanja je kajpak predvsem preživetje elit, ki jim je za ljudi kljub ideologiji oziroma prav zaradi nje bolj ali manj vseeno.

Poleg neformalnih seveda obstajajo tudi čisto formalni vidiki ideoloških praks.

Sem najprej sodi logika komodificiranja, ki ni nič drugega kot nenehno poudarjanje potrebe po ustvarjanju in kupovanju dobrin oziroma blaga. Ljudje so tako nagovorjeni, naj neprestano kupujejo dobrine in zapravljajo denar, da bo rastel BDP. Hrbtna stran istega je podpiranje tiste znanosti, ki lahko neposredno prispeva k razvijanju gospodarstva, novih izdelkov in novih storitev. Vse je treba namreč nenehno porabljati, da lahko delavci ustvarjajo novo. Oboje sestavlja koherenten sistem vrednot. Učinek je ideološka ortodoksnost, ki jo morajo podpirati vsi člani vlade. Ti morajo skrbeti tudi za ideološko širjenje ustreznega besednjaka in seveda za notranjo homogenost same partije.

Po domače: vsi člani partije morajo govoriti isto ali pa zgolj različice istega, da ustvarjajo pri ljudeh vtis različnosti in demokratičnosti.

Preživetje kapitalističnega režima lahko ponazorimo tudi takole.

Režim potrebuje zunanjo in notranjo stabilnost oziroma iluzije stabilnosti. Zlasti na zunaj se ne sme videti, da obstajajo razhajanja med člani partije. Njena legitimnost ne sme biti vprašljiva, zato jo je treba nenehno poudarjati in zagotavljati. Sem sodi tudi glasno javno obsojanje alternativ. Nobena ni dovolj dobra, če se sploh pojavi, seveda, zato je potrebna stalna kritika vsega, kar bi lahko dišalo po alternativi.  

V tej deželi je na primer prepovedana raba besede komunizem.

Izjemno pomembno vlogo pri legitimiranju partije ima politična meritokracija; nikoli ne moremo dovolj poudariti, kako zelo pomembna je.

Ljudje namreč preprosto morajo verjeti v še eno iluzijo: da so člani partije najbolj sposobni kadri, najboljši in najbolj preverjeni ljudje, izbranci z visokimi intelektualnimi in drugimi sposobnostmi oziroma zmožnostmi. Na kratko: intelektualna elita. Na vrh lahko pridejo samo najbolj sposobni ljudje, velja pa tudi obratno: kdor je na vrhu, avtomatično velja za najbolj sposobnega in je najbolj sposoben.

Pregled empiričnih podatkov o stanju izobraženosti članov Komunistične partije Kitajske nam postreže z dodatnim zelo zanimivim vpogledom. Več kot dve tretjini vseh članov politbiroja ima namreč  v rokah univerzitetno diplomo. Še leta 1992, navaja Jinghan Zeng, je bil odstotek članov s tako izobrazbo – nič.

Člani partije so prišli do diplom po uradnih poteh ali pa tudi kako drugače. Diplome je namreč mogoče tudi prepisati, ponarediti in kupiti, mogoče pa je tudi koga najeti in mu plačati, da jo izdela namesto tebe.

Nemara pa je daleč najpomembnejši podatek za razumevanje sodobnih ideoloških praks tale. V zadnjih dvajsetih letih se je dramatično povečalo število vodilnih članov partije s humanistično in z družboslovno izobrazbo. Med njimi tako rekoč ni inženirjev in ni žensk.

Na vrhu so torej visoko izobraženi ljudje z diplomami iz humanistike in družboslovja. Ljudje naj tudi verjamejo, da so najboljši in da dobro vedo, kako vladati, češ da je vladanje stvar znanosti oziroma vednosti.

Iluzije so vsepovsod.

Ob vseh teh podatkih postane popolnoma jasno, da sta danes za delovanje ideoloških praks zelo pomembna humanistika in družboslovje.

Obrat je popoln oziroma absoluten. Kar je bilo nekoč mišljeno kot steber samostojne, kritične, neodvisne in suverene misli, je danes temelj ideologije. Nekoč so humanistični misleci drzno ustvarjali nove ideje in zamisli, s katerimi so skušali misliti egalitarnost in pravičnost ter pri tem tvegali glavo, danes z istimi mislimi podpirajo izkoriščanje, hierarhije in nepravičnost. Samostojne mislece so nekoč preganjali in kaznovali, kurili na grmadah in jim sekali glave, danes se gospodarji hvalijo pred svojimi hlapci z diplomami iz filozofije, ekonomije, psihologije in drugih ved. V starih časih so filozofi svetovali vladarjem, danes vladarji poučujejo filozofe in jim narekujejo, o čem se splača govoriti in o čem ne. Spreminjajo šolske sisteme in uvajajo reforme, s katerimi natančno regulirajo učne vsebine, ki jih deca sme slišati. Slišijo 'vse', a ne znajo razložiti ničesar. Razlagati jim niti ni treba, saj drugi razlagajo namesto njih. Lahko delajo, če delo sploh dobijo, obenem pa morajo biti ves čas v negotovosti, saj delo lahko tudi kadarkoli izgubijo, ker so take naravne značilnosti kapitalizma. Poleg dela imajo na voljo še zabavo in spektakle, v katerih smejo uživati.

Ali kot je zapisal ameriški filozof Cornel West, avtor znamenitega dela z naslovom The Ethical Dimensions of Marxist Thought (1991), davnega leta 1987: živimo sredi globoke krize severnoatlantske civilizacije, katere simptomi zajemajo: grožnjo z jedrskim uničenjem, naraščajočo neenakost, brutalne oblike državne represije, prefinjeno birokratsko nadzorovanje ljudi, razširjeno homofobijo, tehnološko zlorabljanje narave ter nebrzdani, bohotni, napadalni rasizem in patriarhalnost.   

In ni čisto res, da se svet ne spreminja. Seveda se. Od tistih časih do danes so se zadeve precej spremenile – na slabše.

Drugega za drugim sem si ogledal film Sicario (Denis Villeneuve, 2015) in '71 (Yann Demange, 2014). Oba sta me sezula.