Politično korektno je reči, ne le v teh dneh, da je papež velika moralna avtoriteta sveta. Ali pa, da je prava, pristna, avtentična avtoriteta. Pa vendar. Avtentična avtoriteta je namreč leseno železo. In politična korektnost ni nič drugega kot način, kako ljudje cenzurirajo, disciplinirajo in nadzorujejo sami sebe.

Kdor je avtoriteta, je že avtentičen. Avtoriteta je tudi neizogibno etična, kar pomeni, da odpira pot k Resnici in je sama pot, kot bi rekel JK, ki je dobro vedel, zakaj je govoril o vračanju; vračanje je vračanje univerzalnega, ne partikularnega. Prav zato pomeni novo artikuliranje, pomeni novo orientacijo, kot bi dodal Badiou. Pirhi, šunka in umivanje nog nimajo z vračanjem novega nobene resne zveze, saj pomenijo zgolj ponavljanje istega.

Komunikacija je izraz, ki se danes nenehno ponavlja. Uporabljajo ga vsi. Zdi se, da ljudje nenehno komunicirajo in da uživajo v komuniciranju. Pa vendar je na delu svojevrstna past. Ljudje namreč res veliko komunicirajo, vendar pri tem ne razmišljajo in se ne pogovarjajo. Komuniciranja je zato odločno preveč, kot je nekoč dejal Deleuze. Logično je tole. Ne potrebujemo še več tradicij, na primer religioznega umivanja nog in še več komuniciranja, potrebujemo kreativnost, kreativne misli, potrebujemo pogovarjanje in potrebujemo razmišljanje o novem. Zlasti pa se moramo upirati sedanjosti, v katero smo pogreznjeni. In ko govorimo o odporu, ne mislimo na to, s čimer smo proti, temveč na afirmativnost, na to, za kar smo. V tem je nekaj brezčasnega, kot bi rekel Nietzsche.

Lacan je bil tako prepričan, da je psihoanaliza lahko samo sodobna ali pa sploh ne obstaja. Sam izraz zastarelost psihoanalize je zato okrogel trikotnik. Analitikova naloga je povsem jasna: artikulirati ključne probleme eksistence in se ukvarjati z njimi. Problem avtoritete sodi natanko mednje.

V sodobnem svetu primanjkuje avtoritet. Pirhov, šunk in umivanja nog je čisto preveč.

Veliko ljudi je iskreno prepričanih, da se je treba danes obnašati tako, kot terja kapitalistični nadjaz. Ta priganja ljudi k uživanju (jouissance), uživanje pa je mogoče, ker ga sistem dobesedno omogoča in celo zagotavlja. Najti ga je mogoče zlasti v potrošništvu, povzpetništvu, tekmovanju, tekanju za sanjami, kopičenju denarja. Taisti ljudje se tudi pridušajo, da je danes premalo avtentičnih avtoritet in da zlasti deca ni dovolj dobro vzgojena. Prav njim, pa tudi drugim ljudem, se pričakovano ponujajo kot prave avtoritete, da bo končno red.

Zmeda je popolna. Obstaja kapitalistični red, vendar bi ga imeli radi še več.

V resnici je vse to zgolj maškarada in perverzija, ki ohranja pri življenju iluzije in družbene imaginarije, ki izključujejo večino ljudi, da nimajo v rokah nobenega kapitala. Resnično avtonomni ljudje se vedejo bistveno drugače in so avtoritete že zato, ker se vedejo samostojno ali avtonomno. Da pa bi razumeli, kako se vedejo in zakaj je njihovo vedenje dobro, se moramo vrniti k izvirom.

Immanuel Kant uporabi v znamenitem spisu o naravi razsvetljenstva, ki nastane nekaj let pred francosko revolucijo, tudi izraz Ausgang. Razmišlja torej o izhodu. O kakšnem izhodu? In ali je mogoče o njem razmišljati tudi danes, ko se zdi, da smo vsi obsojeni na brezmejni neoliberalni kapitalizem, iz katerega ni nobenega izhoda?

Kant razmišlja o nedoletnosti ljudi, o njihovi odvisnosti od časa, v katerem živijo, in od številnih avtoritet, razmišlja, da so lahko vse življenje odvisni ali pa v določenem trenutku samostojno izstopijo, kar pomeni, da kratko malo nehajo biti nedoletni, da prevzamejo odgovornost za lastno nedoletnost, ki je tudi nezrelost. O čem natančno govori Kant, ko razmišlja o nedoletnosti ljudi in o tem, da lahko nenadoma izstopijo?

Za Kanta je nedoletnost ljudi najprej odsotnost avtonomije. Ljudje, ki sledijo modi, modnim trendom, nadjazovskim zapovedim, konformistični ljudje niso avtonomni po definiciji. Ljudje, ki sledijo verskim dogmam, niso avtonomni in tudi ne morejo biti. Lastniki kapitala niso avtonomni, saj morajo delati natanko to, kar terjajo kapitalistične zakonitosti, drugače so lahko ob ves kapital.

Michael Roberts je nedavno o tem priobčil dober prispevek z naslovom Changing the rules or changing the game? https://thenextrecession.wordpress.com/2016/03/02/changing-the-rules-or-changing-the-game/

Nedoletni ljudje torej niso avtonomni, saj so odvisni, to pa pomeni, da je njihovo vedenje in delovanje podobno vedenju in delovanju otrok. Z drugimi besedami: nedoletni ljudje niso sposobni racionalnega nadzorovanja sebe.

Michel Foucault skrbno, natančno prebere Kantovo besedilo in napiše dober komentar k njemu. V komentarju poudarja, da Kant ne govori le o nemoči nedoletnih ljudi, temveč govori še o nečem. Govori o tem, kar je nenavadno zanimivo, ljudje pa navadno tudi ne razmišljajo o stanju, ki ga imenuje Foucault zanikanje samega sebe. Sliši se res čudno, saj nismo navajeni razmišljati, da bi ljudje zanikali sebe. Zdi se, da je to celo nemogoče, da ljudje kot racionalna bitja afirmirajo sebe, ne pa zanikujejo.

Pa vendar bi se krepko motili, če bi tako sklepali. Freud je namreč dokazal, da je človekova duševnost razcepljena in da nezavedno po moči daleč prekaša zavest, kar pomeni, da je zavestni nadzor ega nad seboj le utvara. Človeška bitja so zato vselej v nezavidljivem položaju.

Foucault skuša razumeti Kanta in Freuda takole. Ljudje, ki so sicer zmožni za zrelo vedenje, se lahko nezrelo odločajo za zavrnitev lastne avtonomije oziroma zmožnosti zanjo. In Kant ponudi odgovor na vprašanje, zakaj se to lahko zgodi.

To se lahko zgodi zaradi moralnega spodrsljaja, lenobe ali strahopetnosti. Freud bi zgolj dodal: zaradi načela ugodja. Ali še natančneje: zaradi same odprtosti simbolnega, ki omogoča tudi delovanje načela onkraj načela ugodja.

Kaj pa se zgodi, če je načelo ugodja prepleteno z načelom realnosti, če torej nadjaz dobesedno ukazuje užitek in je sama realnost uživajoča? Zgodi se, da ljudje danes množično skrbijo za lastno uživajočo nedoletnost kot podebno obliko identitete.

Nedoletnost je kajpak nemoralna in neetična, zato Kant ni ravno navdušen nad množično nedoletnostjo ljudi. Odgovor, ki ga ponudi filozof na vprašanje, kaj storiti, da ljudje ne bodo več množično nedoletni, je znameniti sapere aude. Pomeni pogum, drznost, celo predrznost.

Ko razmišljamo o avtoriteti, moramo nujno razmišljati tudi o pogumu; brez poguma avtoriteta sploh ni mogoča.

Toda zadeva ni enostavna, kajti človek ne more najti opore za tako ravnanje v sebi. Podrejen je nadjazu, ki terja nadjazovski užitek, poleg tega mora skrbeti za Ono in se prilagajati realnosti. Najde jo lahko le zunaj sebe. Kant: človeško bitje potrebuje vodenje, potrebuje gospodarja. Avtonomno je lahko šele, ko je odvisno od nečesa zunaj sebe.

Kar je zunaj njega, je lahko avtentična avtoriteta.

In to ni nadjaz. Je prava avtoriteta, ki ni nadjaz. Je Veliki Drugi, zastopan v tem ali onem človeku, ki je odprt do Drugega in do Ideje, ne pa do modnih trendov, kapitalističnih zapovedi ali religioznih dogem. Tak človek tudi ni notranje motiviran, kot trdijo psihologi.

Toda Kant dobro ve, da ljudje navadno nezrelo zavračajo izhod iz nezrelosti. Namesto da bi postali, kar vselej že so (subjekt oziroma $), skušajo ostati nezreli, imaginarni ego (moi).

Od Kanta k Deleuzu.

Postati pomeni postati drugi. Taka je ena ključnih Deleuzovih zamisli. Torej ne pomeni ostajati vse življenje enak ali celo isti (imaginarni ego). Človek pravzaprav ne more ostati vse življenje enak ali isti. Lahko verjame, da je enak ali isti, vendar objektivno ni; njegova identiteta je vselej odprta.

Živimo v svetu, v katerem nam obupno primanjkuje kreativnosti oziroma singularnosti. Vse preveč je enakosti, istosti in različic istega. Človek je to, kar naj bi bil, šele takrat, ko ni več podrejen času, v katerem živi, ko se preneha prilagajati imaginarnim zahtevam drugih in nekaj naredi. Naredi natanko to, o čemer je vse življenje razmišljal Platon: vpiše brezčasnost v lastni čas, in sicer natanko kot subjekt neke Ideje. Platon je zato naš sodobnik, kot pravi Badiou.

In je resnična, prava avtoriteta. Tudi mi smo, če si upamo biti navzoči v sedanjosti na nov način. Avtoriteta je namreč Ideja sama, človek pa le, če se ji podredi in vztraja kot nekaj, kar nikoli ne sodi v sedanjost. Za to je res treba biti pogumen. Avtoriteta je zato bistveno zavezana pogumu. Vse drugo so le simulacije avtoritete, oziroma so avtoritarnost, kamor spada tudi fašizem, ki ponuja identiteto.