{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

V naši prelepi podalpski deželici gojimo tri kulte. Prvi je kult zdravja. Drugi je kult dela. Tretji je kult matere. Živeti zdravo je postal kategorični imperativ. Pri čemer ni čisto jasno, kaj to pomeni. Vsi bomo enkrat umrli. To je dejstvo. Nekateri prej, drugi kasneje. Živeti zdravo v tem kontekstu pomeni živeti dlje. Zdi se, da vsi sodelujemo v mrzlični tekmi, kdo bo koga preživel. To nam bo uspelo samo, če bomo živeli zdravo. Toda kaj to zares pomeni? Nekateri menijo, da je pri tem bistveno, da je naše telo v dobri fizični kondiciji. Da so vsi deli našega fizičnega stroja v brezhibnem stanju. Da ni potrebe po menjavi delov. Zato svetujejo redni letni remont in sprotno vzdrževanje. Njihov moto je zdrav duh v zdravem telesu. Toda če je približno jasno, kaj je zdravo telo, to je brezhibno delujoči telesni stroj, pa se zatakne pri tem, kaj je to bolni duh. In tu se začne ideologija! Duh na žalost vseh propagandistov zdravega življenja namreč ni noben stroj, ki ga popraviš in s tem rešiš problem. Pravzaprav je tako razmišljanje lahko zelo nevarno, saj ločevanje zdravega od bolnega na tem področju tako kot ločitev na koristne in nekoristne na področju dela ustvarja stigmo, negativno diskriminacijo na podlagi vprašljivih kiterijev zdravja in vdor javnega v prostor zasebnega, ki je prvi pogoj za nadzorovanje in kaznovanje. V čem je moje življenje bolj zdravo od tvojega? Kdo lahko resnično razsoja o tem? Kdo si lahko jemlje to pravico? Bog? Država? Zdravnik? Je bolno tisto, kar se razlikuje od stanja večine? Kdo in kaj je ta večina? Zdravje na področju duha je izrazito subjektivna kategorija. Znanost nima tukaj kaj praskati, saj ta razpolaga z dejstvi, tukaj pa se nahajamo na območju sodb, mnenj, prepričanj in interpretacije.

            Z duševnim zdravjem je približno tako kot z normalnostjo: uhaja vsaki definiciji, saj je kriterij¨popolnoma arbitraren, odvisen od subjektivne presoje, tistega, ki ga postavlja. Po navadi je določen statistično kot skupek dejanj in obnašanj, ki so še družbeno sprejemljivi, kar pomeni, da jih odobrava večina ljudi. Za nekoga, ki ne ustreza temu vzorcu, pravijo, da se čudno obnaša, da je devianten in da kaže določene patološke simptome. V odsotnosti orodij, s katerimi bi znanstveno dokazali njegovo "bolezen", se zdravniki običajno zatekajo k analogijam s fizično boleznijo in govorijo o kemijski neuravnovešenosti, ki naj bi izhajala iz manka ali presežka določenih substanc v možganih. Pri tem skorajda povsem izpustijo socialno in psihološko dimenzijo problema, ki je človeka privedla v neko brezizhodno situacijo, ki je povzročila njegovo psihično stanje. Psihiatrija, edina veja medicine, ki se od svojega nastanka pred 150 leti praktično ni premaknila niti za ped, obravnava človeka kot biološkega robota, ki ga lahko brez problema sestavlja in razstavlja, pri čemer njeno početje spominja na znan pregovor, da je operacija uspela, čeprav je bolnik podlegel. In spet smo pri zdravem duhu v zdravem telesu! Če človeku lahko transplantiramo jetra ali ledvice, mu bomo nekoč morda lahko tudi možgane, na katere lahko že sedaj vplivamo z določeno medikamentozno terapijo. Stranski učinki takšne terapije sploh niso pomembni, pomembno je, da človeka spet naredimo družbeno sprejemljivega, se pravi takšnega, s katerim bo zadovoljna normalna večina. Problem takšnega razmišljanja je v tem, da tako preoblikovan oziroma "popravljen" človek po navadi izgubi stik s samim sabo, z notranjim ustrojem svoje duše, ki za samozvane možganske inženirje seveda sploh ne obstaja. Še več. Če hočemo doseči, da se njegova "bolezen" ne bo več ponovila, kar pomeni, da ne bo več nevaren ne za sebe ne za druge, je treba iz njega narediti duševnega invalida, to pa naredimo tako, da porežemo vse njegove čustvene presežke: od skrajne žalosti do skrajnega veselja, od prekomerne jeze do pretiranih občutkov strahu. Nič od tega namreč ni družbeno sprejemljivo, še najbolj sprejemljiv je strah, ki omogoča družbeno upogljivost, ubogljivost in manipulacijo. Zaradi strahu človek namreč lažje in celo s hvaležnostjo sprejme svojo bolezen od na primer jeznega človeka, ki nikakor noče sprejeti dejstva, da je neozdravljivo bolan.

Čustveno amputiran človek, ki pa je kljub vsemu še opravilno sposoben, da se lahko podvrže kultu dela, je ideal zdravega človeka v krasnem novem svetu, v katerem je izražanje čustev ovrednoteno kot ogrožanje sebe in drugih in temu primerno sankcionirano. Zdrav človek se mora v takšnem svetu obnašati politično korektno, kar pomeni, da mora potlačiti svoje primarne reakcije, da bi se čimbolje vklopil v predstavo, kot jo ima normalna večina o svetu. Takšen človek namreč svoja dejanja meri po tem, kaj si bodo o njem mislili drugi. Zato sčasoma do popolnosti razvije neko lažno identiteto, ki temelji na samocenzuri, kar pomeni, da se poslej ukvarja samo še z lastnimi simptomi. Če je preveč potrt, bo svojo potrtost označil kot depresijo, če je preveč vesel, bo svojo radost ovrednotil kot manično stanje, medtem ko bo preveč intenzivno doživljanje sveta sprejel kot psihozo. Rečemo lahko, da je povsem ponotranjil klinični diskurz in da sebe dojema samo še skozi klinično sliko sveta. Zdrav človek tako postane hvaležen pacient, ki samemu sebi postavlja svojo diagnozo, na podlagi katere mu potem zdravnik zameša ustrezni tabletni koktajl. Zdi se celo, da ima ta zgodba, pri kateri po navadi pridno sodelujejo tudi vsi družinski člani, srečni konec. Samozvani bolnik je sprejel svojo bolezen in naenkrat čudežno ozdravel. In družba je dobila še enega pridnega državljana, ki bo vestno izpolnjeval to, kar od njega zahteva njen sistem. Problem je samo v tem, da takšen svet spominja na sprevrženo inkvizicijo, za katero je značilno, da se čarovnice zadovoljnemu inkvizitorju izročajo kar same. Stigma tako postane obče sprejeto dejstvo, ki potrjuje normalnost krasnega novega sveta.

Preden preidemo na naslednji kult, iz katerega v naši deželici zajemamo z veliko žlico, to je kult dela, se še nekoliko pomudimo pri razlikovanju med norostjo in duševno boleznijo. Norost poživlja duha, medtem ko ga duševna bolezen ubija. Vsakdo ima pravico do lastne norosti, ki je integralni del njegovega bistva. S tem ko mu hočemo ukrasti norost, kar počne psihiatrija, mu jemljemo tisto, kar ga dela specifičnega, posebnega, izjemnega, enkratnega in neponovljivega. Kaj to pomeni? Norost je samo drugi izraz za ekstatično stanje, ki nam omogoča, da prestopimo prag zožene zavesti, ki obvladuje naše vsakdanje delovanje, in dosežemo globlji uvid v stanje stvari. Zato ni presenetljivo, da se norost povezuje z videnji, ki jih je morda najlepše opisal Gustav Flaubert v svojem romanu Skušnjava svetega Antona. Pa tudi mnogi umetniki so skozi zgodovino skušali doseči takšna stanja z uporabo raznovrstnih opojnih substanc. Ekstasis pomeni biti iz sebe, izviti se iz vate svojega samozadovoljnega jaza v nekaj, kar ta jaz presega in ga šele post festum oblikuje. Kajti jaz, kot vemo, ni nekaj statičnega, nespremenljivega in oprijemljivega, če z njim ne mislimo podobe, ki si jo o njem ustvarjamo sami na podlagi mnenj, ki jih imajo drugi o nas. Če torej odmislimo zaljubljenost v lastno podobo, je jaz sam po sebi popolnoma prazen. Čista forma brez vsebine. In šele norost je tista, ki ga lahko napolni z vsebino. Ki mu da smisel onkraj dolgočasnega, neskončnega in brezplodnega potrjevanja samega sebe. Biti nor je včasih biti najbolj pri sebi, pravi pesnik. In ne bi mogel imeti bolj prav. Če hočemo zagledati sebe, se moramo soočiti s tistim strašljivim Drugim znotraj sebe, s svojo radikalno drugačnostjo, ki jo omogoča ravno norost kot ekstatično stanje zavesti.

Na podlagi doslej povedanega lahko rečemo, da je dejavnost psihiatrije v neločljivi spregi s farmacijo en sam velik eksperiment s človekom. Če imamo orožje, potebujemo vojne, če vojn ni, jih je treba sproducirati. V igri so namreč velikanski kapitalski vložki. Farmacevtska industrija deluje po isti logiki kot vojaška. Če ni bolezni, jo je treba iznajti. Žrtve so pri tem samo kolateralna škoda. Cilj posvečuje sredstva. Psihiatri so pos...tali vojaki sistema, ki ukinja njihovo človeškost ali vsaj njihov zdravi razum. Namesto da bi ljudem pomagali, da se soočijo s svojimi travmami, strahovi in stiskami, s svojo norostjo, jih prikrajšajo za edino orožje, ki jim to omogoča, in to je volja do življenja. Ali, kot se je nerodno izrazil neki priznani psihiater, ki je svojemu pacientu dejal, da naj prav nič ne skrbi, ker ga bo spremenil v armiran beton. Armiran beton resda ne čuti, ampak vsaj ne more položiti roke nase ali na druge. Celotna operacija spominja na kirurški poseg, po katerem zaustavimo krvavenje tako, da odstranimo vse žile. Nevarnost krvavenja je tako za vekomaj ukinjena. Resnici na ljubo je treba reči, da v svetu že dolgo časa obstaja konstruktivna opozicija takšnemu razčlovečujočemu sistemu, ki sama sebe imenuje anti-psihiatrija in ljudi s psihičnimi težavami obravnava kot enakovredne vsem tistim, ki teh težav nimajo. V središče postavlja odprt dialog, ki ga pacient v psihiatrični ustanovi praktično ni deležen. V razvitih zahodnoevropskih državah se podirajo zidovi umobolnic in v ospredje prihaja ambulantno zdravljenje, medikamentoza pa se zvaja le na nujne primere, in še to samo v času psihotičnih kriz.