So bili dnevi, ko smo v revolucijo verjeli,

z ljubeznijo, s solidarnostjo se je zdelo,

da vse nam je na dosegu,

ni bilo možnoti, da nas kaj ustavi,

nam plane oropa, ideale oblati,

a prav to se je zgodilo; nas streznilo.

Tako naivno se sedaj to nam zdi,

takrat prepričani v uspeh smo bili.

Morda odraščanje pomeni zgolj to,

da iluzij na poti se otresamo,

svoboda, ki nam dana je spoznati,

se sestoji v spoznanju nujnosti.

Zakaj potem še vedno se borimo,

zakaj kljub vsemu upanje gojimo,

zakaj ne moremo se krivicam vdati,

zakaj ne moremo pred grozotam mižati,

zakaj le zase ne poskrbimo,

drugih probleme njim prepustimo?

Kaj je to kar žene nas naprej,

da vztrajamo onkraj mej,

da ne uspemo se sprijazniti,

da so takšne svetovne sile moči.

Kaj nam ne da, da obrnemo pogled, 

ko krut pred nami je obet,

Zakaj čutimo dolžnost, da reagiramo,

da kljub izdajam v človeka še zaupamo?