Pokojni ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec za ekonomijo James Tobin je že leta 1978 predlagal preprosto rešitev za omejitev destruktivnega špekuliranja s svetovnimi valutami. Predlagal je uvedbo davka na čezmejne valutne transakcije. Čeprav bi bil davek relativno nizek (največ 0,5% za vsako transakcijo), pa bi z njim kaj hitro ločili “zrnje od plev”: investitorji z resnimi nameni bi, navkljub davku, še vedno vlagali v koristne transakcije oziroma dejavnosti, špekulanti pa bi si verjetno premislili in nehali povzročati škodo državam in njenim državljanom. Davek, ki ga je predlagal, se po njem imenuje Tobinov davek.

Zakaj je valutno špekuliranje problematično? Spomnimo se samo znamenitega finančnega napada milijarderja Georgea Sorosa na britanski funt leta 1992, s katerim mu je v samo nekaj dneh uspelo zaslužiti kar 1,5 milijarde dolarjev (Business Insider). A zmaga Sorosa je bila velik poraz za Veliko Britanijo, ki je utrpela neposredno škodo v višini 3,4 milijarde funtov (v današnjem denarju je ta vsota še bistveno višja), posredno pa še mnogo višjo. Kot ponavadi so posledice najbolj občutili običajni Britanci, bodisi v obliki slabših socialnih storitev bodisi v obliki višje brezposelnosti ali kako drugače. Soros je bil vpleten tudi v “napad” na tajski baht leta 1997, v času azijske finančne krize.

V letu 2010 naj bi po raziskavi Banke za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements) dnevno medvalutno trgovanje doseglo skoraj 4 bilijone dolarjev (4.000 milijard). Pri tem gre večinoma za špekulacije, kar pomeni, da valutni špekulati (banke, hedge skladi in druge finančne ustanove) z nakupi, začasnim hranjenjem in prodajami različnih valut služijo bajne denarje.

Gre za velikanske neobdavčene posle, zadnji takšen primer sega v začetek letošnjega leta (2016), ko so na dan prišle novice, da številni hedge skladi (skladi tveganega kapitala oziroma z drugimi besedami finančne institucije, ki se ukvarjajo izključno s špekuliranjem) kopičijo ogromne stave (shorting) na padec kitajskega juana. Če kitajska valuta pade, bodo zaslužili ogromne vsote denarja.

Kitajska zdaj izgublja tuje investicije, saj vsi pričakujejo slabitev njene valute, pričakovanja pa je še podžgal kdo drug kot George Soros, ki je na vrhu najvplivnejših in najbogatejših Zemljanov v švicarskem Davosu januarja letos kitajski ekonomiji napovedal: “a hard landing is practically unavoidable” (“trd pristanek je praktično neizogiben”). S tem je samo še podžgal špekulativne aktivnosti oziroma “valutno vojno”. (Currency War: U.S. Hedge Funds Mount New Attacks on China’s Yuan)

Škoda zaradi valutnih špekulacij je ogromna; prizadete so države, ki jim zmanjkuje denarja za socialne programe in nujno potrebne investicije; najbolj pa kot vedno nastradajo najrevnejši in ta “skupina” postaja z vsakim dnem večja. Soros in podobni finančni “morski psi” uničujejo celotne države in regije, hkrati pa kot “človekoljubi ali filantropi” preko svojih “dobrodelnih” skladov podpirajo različne humanitarne programe, ki so pogosto ideološko naravnani. V resnici gre za izjemno umazan sistem, ki deluje nekako takole: ljudem s svojimi špekulativnimi aktivnostmi uničiš eksistenco, tako da bodisi izgubijo službo bodisi morajo zapustiti svojo zemljo, potem pa jim z dobrodelnimi programi “velikodušno pomagaš” in še hvaležni ti morajo biti za to.

Gre za tako imenovani “filantropski kapitalizem”; superbogataši kot so Soros, Gates, Zuckenberg, Buffett in podobni ustanavljajo ogromne “dobrodelne sklade”, s čimer velik del svojega bogastva umaknejo pred davki in potem podpirajo tiste ekonomske aktivnosti, ki jih sami izberejo in tako oblikujejo smeri globalnega razvoja (Zuckerbergov filantropski kapitalizem). Velikanska fundacija Billa in Belinde Gates (Gates Fundation), ki upravlja dobrih 44 milijard dolarjev, tako med drugim podpira prodor gensko spremenjenih rastlin v Afriko in sodeluje z zloglasnimi korporacijami kakršna je Monsanto. (Gates Foundation accused of 'dangerously skewing' aid priorities by promoting 'corporate globalisation').

A vrnimo se nazaj k davkom. Medtem, ko vas danes vlade obdavčijo za sleherno malenkost, se dnevno v svetu opravi za približno 4 bilijone dolarjev valutnih transakcij - brez slehernega plačila davka! Poleg tega se superbogataši s svojo “dobrodelno” dejavnostjo ponovno izognejo plačilu davka, čeprav v resnici preko svojih skladov podpirajo “korporativno globalizacijo”. Državam pa zmanjkuje denarja za njene temeljne naloge kot so: zagotovitev izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter drugih storitev in investicij, ki koristijo vsem državljanom.

Z uvedbo Tobinovega davka na globalni ravni bi po izračunih nevladnih organizacij letno, navkljub manjšemu obsegu špekuliranja, zbrali približno 150 do 300 milijard dolarjev (Wikipedia), hkrati pa bi zajezili špekulacije, ki povzročajo ponavljajoče finančne krize. Vendar ne bi smelo ostati zgolj pri davku na valutne transakcije, temveč bi bilo potrebno obdavčiti vse vrste trgovanja z vrednostnimi papirji, izvedenimi finančnimi instrumenti in vse druge danes neobdavčene finančne transakcije - Financial transaction tax.

Z zbranim denarjem bi lahko pomagali najrevnejšim ljudem in investirali v šole, bolnišnice ter druge družbeno koristne projekte. Morda pa bi lahko z zbranim denarjem financirali globalni univerzalni temeljni dohodek (UTD). Če vzamemo 795 milijonov ljudi, kolikor jih danes v svetu strada, bi zgoraj omenjenih 300 milijard dolarjev zadoščalo, da bi vsak izmed njih vsak dan v letu prejel 1 dolar. En dolar pa je za stradajoče razlika med življenjem in smrtjo.

Globalni Tobinov davek je enostavna in elegantna rešitev za zajezitev nevarnega globalnega špekuliranja in pot do finančnih sredstev, s katerimi bi lahko rešili najsramotnejši madež sodobnega človeštva - množično globalno trpljenje in umiranje zaradi lakote v svetu obilja. Tobinov davek lahko prispeva k pravičnejši porazdelitvi globalnega bogastva.