{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Biti človek nikakor ni samoumevno. Človek je neko nebogljeno bitje, ki nam je prepuščeno na milost in nemilost. Lahko ga križamo ali negujemo v sebi. Lahko ga tudi malikujemo ali zanikamo, kot je sveti Peter zanikal Kristusa. Lahko ga izdamo z Judeževim poljubom. Človek je bitje brez predikatov. Karkoli rečemo o njem, pove več o nas samih kot o njem. Človek je nekaj, kar nam je dano z rojstvom, in nekaj, kar presega naše rojstvo, saj zadeva našo bit, ki ni od včeraj, ampak od zmeraj oziroma vse od takrat, do koder seže človeški praspomin.

Človek ni Bog, ampak je Bog človek, zapuščen od Boga. Tako kot je rekla neka Judinja pred odhodom v plinsko komoro: Oprosti, Bog, ker te nismo uspeli rešiti! Mislila je seveda človeka, brez katerega bi bil Bog nepristopna in neodzivna sila brez imena in brez smisla. Ne potrebuje človek Boga, ampak Bog potrebuje človeka, da se lahko utelesi v svojo kreacijo. Človek je bitje iz mesa in krvi. Nič človeškega mu ni tuje. Nasprotje človeka so ljudje. Ljudje nikoli niso marali človeka. Raje kot človeka so vedno imeli malike. Maliki so ljudje, ki imajo sami sebe za božje poslance. Samo ljudje potrebujejo božje poslance – posrednike med njimi in Bogom. Človek ne potrebuje nobenih posrednikov. Človek je sam pred sabo in pred svojim Bogom. Samo ljudje potrebujejo zakone, da se ne spremenijo v drhal, ki tepta pod sabo vse, kar je človeškega. Človek je sam svoj zakon, odgovoren zgolj samemu sebi. Samo človek deluje po principu, ki ga Kant imenuje kategorični imperativ. Če bi bili vsi ljudje tak človek, potem bi bili zakoni odveč, saj bi delovali v skladu s samim sabo, namesto da drug drugemu podirajo peščene gradove v peskovniku življenja. Ljudje so bili tisti, ki so izumili slepo vero, ki poganja njihove predsodke, medtem ko je v samem bistvu človeka prisoten dvom. Biti ali ne biti, je njegovo večno spraševanje. Ljudje nikoli ne podvomijo o svoji velepomembnosti, samo človek je sposoben podvomiti vase do te mere, da preneha biti človek. Takrat izgubi ime, ki ga veže na ljudi, in postane slehernik, to je enak z enakimi. Šele takrat, ko izgubi vse ali se odreče vsemu, kar ga prividno veže na ta svet, lahko stopi pred samega sebe slečen samega sebe in zaživi v trenutku čiste biti. Rečemo lahko, da njegova čista nebit napolni bit do njene polnosti. Šele ko začutim ničnost sebe, pravi Simone Weil, skoz mene Bog ljubi samega sebe. Govorim o čisti ljubezni, ki je čista milost, ne pa o tem, kar ljudje pojmujejo pod tem pojmom. Ljubezen ni zaljubljenost v svojo lastno podobo, ki nam jo ponuja Drugi. V takšnem primeru je ljubezen znamenje naše bede. Ljubezen ni navezanost na ljudi ali stvari (na ljudi kot stvari), ki je podvržena zakonom težnosti. Ljubezen je popolna odcepitev (complete detachment) od vsega, kar nas veže na ta svet. Šele z odcepitvijo se ustvari distanca, ki je srce lepote. Vendar to ne pomeni biti vzdržen menih do konca življenja, saj je ta zgolj potlačil svojo slo po življenju. Niti to ni sposobnost vživljanja v psiho drugih ljudi, čemur danes pravimo empatija. Celo sočutje pripada zakonu težnosti, saj nas to navda z občutkom ugodja, ki ga občutimo ob trpljenju drugih ljudi. Še manj je odpoved čutnim užitkom glede na to, da je človek čutno in čuteče bitje. Ljubezen je popolna, brezpogojna predaja samega sebe, rešena vsakih pričakovanj in brez najmanjše zahteve po povračilu. Predaja kot predanost komu ali čemu? Bogu? Človeku? Živemu bitju? Naravi? Življenju? Ne, ljubezen ni predanost ničemur od tega, kajti vsaka predanost nečemu je že navezanost. Ljubezen kot brezpogojna predaja je predanost niču. Ja, prav ste slišali! Predanost niču ni nihilizem, saj pomeni, da sprejemamo vse, kar je, takšno, kot je. Pomeni sprejemanje biti, ki ni nič bivajočega, kot bi rekel Heidegger. Ravno v tej ontološki diferenci, razliki med bitjo in bivajočim, se dogaja sveta igra sveta. In ravno zato je predanost niču (bivajočega) najvišja milost, saj pomeni dopustiti biti to, kar je. Let it be!