Članek
Prihodnost neke katastrofe

Prihodnost neke katastrofe

Objavljeno Mar 16, 2016

Ob branju brutalno neizprosne knjige z naslovom Syria Burning: A Short History of a Catastrofe, ki jo je spisal Charles Glass, izšla pa je pri londonski založbi Verso, in sicer pred nekaj dnevi, sem se mahoma spomnil empiričnih fragmentov iz nedavne zgodovine Slovenije, ki jih lahko povežem v zgodbo, ob pripovedovanju katere lahko vsakemu dobronamernemu ali širokogrudnemu poslušalcu postane kristalno jasno, v kakšni državi v resnici živimo in kako malo inteligence je na delu pri njenem vodenju, čeprav je tamle zunaj izjemno dobro plačanih menedžerjev ali upravljavcev kot listja in trave. Morda natanko zaradi njih. 


Natančna analiza nam pokaže, da je zgodovina Slovenije tudi zgodovina neke katastrofe, ki jo ponazarjajo dnevna poročila o življenju in bogatenju elite, katere predstavniki se sicer prikazujejo Slovencem in Slovenkam skoraj kot svetniki in uboge pare, ki zaslužijo komaj za sol, medtem ko se z vsemi močmi trudijo za blagostanje. Zadeve so res zelo relativne, kot bo razvidno v nadaljevanju tega kratkega zapisa.

Slovenija se rodi pred četrt stoletja. Rodi se kot suverena država, katere najvišji predstavniki se priklanjajo ljudstvu in zatrjujejo vsi v en glas, da bodo skrbeli za njegovo blagostanje oziroma dobrobit. Ljudje jim sprva naivno verjamejo, saj nimajo posebnega razloga, da ne bi verjeli. A v kaj v resnici verjamejo?

Verjamejo v iluzije, saj je verjetje vanje značilno za človeška bitja, kar pomeni, da so prebivalci Slovenije pred četrt stoletja zgolj normalni ljudje, ki verjamejo v alternativo, saj imajo čisto dovolj življenja, za katerega lahko danes rečemo nekoč se je tako živelo.

Prvič. Slovenija naj bi bila avtomatično del bogate in razvite osrednje Evrope, saj na primer geografsko leži Ljubljana bolj zahodno kot Dunaj in severneje kot Rim. Podobno bi lahko rekli, da je Mongolija del razvite severne zemeljske poloble, saj leži na severu, ne pa na primer na jugu, ki velja za manj razvitega. Pa ni čisto tako: Mongolija sicer res leži na severni polobli, to pa še zdaleč ne pomeni, da je tudi del razvitega sveta. Podobno je Slovenija geografsko blizu srca Evrope, to pa še zdaleč ne pomeni, da je sodobna, razvita demokratična in kultivirana država.

Drugič. Slovenija je majhna država, vendar to samo po sebi ne pomeni ničesar. Indija je na primer velikanska. Rusija je še večja. To pa še ne pomeni, da je Indija bogata. Gotovo živi veliko indijskih milijarderjev, toda to ne spremeni zapisanega, saj živi tudi na milijone prebivalcev slumov. Poleg tega je Indija jedrska velesila, Slovenija pa je majcena država, ki razen frač in lokostrelov ne premore omembe vrednega orožja. A to še ne pomeni, da ne bi mogla biti močna država. Nekoč so nas primerjali s Švico, kar bi Slovenija res lahko bila, če se ne bi dogajalo, kar se je: iz dneva v dan smo lahko spremljali demontažo vsega, kar je bilo vredno, kraje, pohlep in oblikovanje novih predatorskih elit. Slovenija je danes marginalna evropska država, odvisna od Nemčije, na drugi strani sveta pa je na primer sorazmerno majhna Južna Koreja, ki je kapitalistična velesila. 

Tretjič. Ni le Slovenija majhna država, temveč so zlasti pripadniki njene elite majhni v duhu, pridružujejo pa se jim še paranoidni desničarji, kar gre trenutno zelo na roke JJ-ju, ki se te dni veselo smehlja pred kamerami, medtem ko je v dneh, ko mu zvezde niso naklonjene, čemeren, ciničen in zajedljiv, obenem pa se ogiba kameram v velikem loku. Predsednik države sicer te dni vabi predsednika velikanske Rusije na obisk, toda to je gesta iz obupa. Rusija je tako neznansko velika, Putin pa je tako neverjetno močan voditelj, da je Slovenija zaradi primerjave še manjša, kot je sicer.

Kaj lahko sklepamo iz zapisanega? Sklepati smemo tole.

Od osamosvojitve sem se slovenske elite trudijo – služiti kapitalu. Slovenija zaradi njih postaja podobna drugim državam, ki tekmujejo med seboj, katera bo bolj na voljo kapitalu. V tem smislu se strinjam s tem, kar zagovarja Tariq Ali, ko pravi: mehki sili, s katero vlada ameriški Imperij svetu, se nihče ne upira, zato je treba pospešeno iskati nove vire upanja za demokracijo.

Upanje za demokracijo je danes daleč od Slovenije. Morda je v Španiji, morda je v Grčiji, v Sloveniji ga zagotovo ni. Obstaja resna nevarnost, da bo desnica povsem zasenčila skromne poskuse levičarjev, da bi se nekaj vendarle premaknilo ljudem v prid.

Skrbi tudi neznosna lahkotnost, s katero se ljudje obračajo proti drugim ljudem, ki jih niti poznajo ne. Mislim kajpak na prebežnike iz Sirije.

Situacija je, sociološko in psihološko vzeto, katastrofalna. Skoraj noben Slovenec ni srečal niti enega samega prebežnika iz Sirije. Ekstremno malo Slovencev se je srečalo s prebežniki in z njimi imajo manj slabih izkušenj, kot jih imajo samo Slovenke dnevno s svojimi možmi, partnerji in z drugimi moškimi, ki jih pretepajo, zanemarjajo, čustveno izkoriščajo in spolno zlorabljajo. Nasilja je, kolikor hočete, depresije in samomorov tudi, toda glavni strah je pred – klavci iz Sirije.

V Siriji divja vojna, ki je doslej terjala več kot četrt milijona žrtev. Približno osem milijonov prebivalcev Sirije, kar je štirikrat več, kot je vseh Slovencev, je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove. Militantne skupine ljudi zavzemajo njihove domove in – režejo glave. Dejansko jih režejo, kar pomeni, da po njihovem odhodu naokoli ležijo trupla brez glav, zato ljudje bežijo. Ne bežijo, ker nimajo boljšega dela, temveč bežijo, da bi si rešili življenje.

In ko pridejo pred vrata majhne Slovenije v osrčju Evrope, se kleni Slovenci enoglasno uprejo, češ da klavcev in teroristov in posiljevalcev in drugih nebodijihtreba že ne bodo spustili na svoje dvorišče.

Desnica se res vzpenja, toda to ni dobro; resnica je po definiciji levičarska. Ne vem, kako se lahko kdo smehlja ob tem dejstvu. Kakšen je človek, ki mu je vzpon desnice všeč?

Za odgovor na to vprašanje velja prebrati še eno knjigo: George Monbiot (2016), How Did We Get Into This Mess: Politics, Equality, Nature.

Temeljna avtorjeva zamisel je nadvse preprosta in v svoji preprostosti neuničljivo prepričljiva oziroma resnična: countervail. Angleška beseda countervail ima več pomenov. Eden je tale: to exert force against an opposing and often bad or harmful force or influence.

Torej govorimo o rabi sile ali moči (force), govorimo o uveljavljanju (exert) moči zoper slabe, škodljive in sramotne (harmful) sile, ki jih danes zastopajo desni in levi zastopniki neoliberalizma, prišteti pa jim moramo še tiste, ki se skrivajo v centru.

Simptom bolane Slovenije je tudi dejstvo, da v njej tako rekoč ne obstajajo countervailing voices. In popolnoma se strinjam z avtorjem, ko zapiše: Without countervailing voices, a better world can never materialise.

Svet bo kajpak še naprej obstajal. Še vedno bodo gradili mostove in ceste in tovarne in še vedno bodo pridelovali hrano in zdravila, toda le za nekatere, le za elito, le za peščico, ki bo imela dostop, medtem ko ga vsi drugi ne bodo imeli, kot ga nimajo danes.

Boljši svet ne bo nastal sam od sebe; 'sama od sebe' se bo kopičila le bedna različica sveta, ki ga že poznamo, narejena pa bo za elito.

Prihodnost katastrofe je na žalost zelo jasna.

 

 

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar