“Nekatere (stvari) so po naravnem pravu skupne vsem, nekatere so javne, nekatere (last določene) skupnosti, nekatere (last) nikogar, večina (last) posameznikov … In po naravnem pravu so skupni vsem zrak in tekoča voda, morje in prek tega morske obale.”

Morda danes marsikdo misli, da koncept skupnih dobrin izhaja iz časov komunizma ali socializma. Vendar še zdaleč ni tako. Skupne dobrine so bile že del starorimskega prava, na katerem še vedno temelji velik del današnjega prava. Zgornji citat je del Justinjanovega zakonika Corpus iuris civilis (Zakonik civilnega prava). 

Cesar Justinjan (rojen leta 483, vladal od 527 do 565) je svojemu najboljšemu pravniku Tribonijanu naložil, naj zbere in uredi številne zakone, ki so se ohranili skozi stoletja rimske zgodovine. Nastalo je monumentalno delo, razdeljeno na Kodeks (leta 529), Digeste in Institucije (leta 533) iz katerih je tudi zgornji odlomek (Justinjanove Institucije; spremna beseda in prevod Janez Kranjc, Založba GV, Ljubljana 2012, str. 133).

Stari Rimljani so torej poznali pojem skupnih dobrin oziroma “stvari, ki so skupne vsem” (ang. commons). Poznali so še javne dobrine (reke, pristanišča; javne zgradbe itd.), zasebne dobrine in dobrine, ki so bile povezane z religijo - te niso pripadale nikomur, saj so bile “božanskega izvora”. 

Danes je še vedno veliko ljudi prepričanih, da znajo zasebni lastniki najbolje poskrbeti za dobrine in to kar za vse po vrsti. Vendar nam ni potrebno imeti nobenih posebnih ekonomskih znanj, da ne bi opazili, kar je več kot očitno: da se podjetja, še zlasti mednarodna, požvižgajo na odgovorno rabo dobrin, kajti v njih vidijo le sredstvo za bogatenje. Kaj pa korporaciji, na primer s sedežem v ZDA, pomeni kakovost in oskrba z vodo v Ugandi, v Indiji ali v Sloveniji. Dobrine so jim pomembne le toliko, kolikor jim prinašajo dobiček; če pa pri tem onesnažijo vodne vire ali preprečijo oskrbo lokalnega prebivalstva z vodo, jim je tega kaj malo mar. 

Vendarle se tudi ekonomisti vse bolj zavedajo te problematike. Leta 2009 je Nobelovo nagrado za ekonomijo dobila Američanka Elinor Ostrom, ki je svoje življenjsko delo posvetila skupnim dobrinam in ugotovila, da z njimi najbolje upravljajo skupnosti, ki “z njimi” živijo in jih tudi uporabljajo. (Vir: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe)

Danes se je potrebno za skupne dobrine (ponovno) boriti. Pobuda skupine državljanov za Vpis neodtujljive pravice do vode v ustavo je pomemben del tega boja. Peticijo je doslej (marec 2016) podpisalo kar 52.000 državljanov. 

A prizadevanja za vpis pravice do vode v ustavo so se začela že prej. Prvi predlog spremembe Ustave, “s katero bi zaščitili pravico do pitne vode in preprečili podeljevanje koncesij za oskrbo s pitno vodo do 50 let”, je kot poslanec marca 2014 vložil Brane Golubovič, ki pravi, da je “naša dolžnost in odgovornost, da ne glede na čas ali razmere v družbi, vodo, poleg lesa, kmetijskih zemljišč, semen in naše narave prepoznamo kot resničen nacionalni interes ter jo trajno zaščitimo, s ciljem, da privilegij javnega dostopa do čiste pitne vode zagotovimo tudi našim zanamcem”.

Kako prav ima, a dodajmo še nekaj: nacionalni interes je tudi del našega skupnega globalnega interesa. Skrajni čas je, da na Zemljo nehamo gledati kot na velikansko tvorbo iz vode, kamenja, rudnin, zemlje in rastlin; kjer lahko na samopostrežni način vzamemo, kar hočemo; delamo, kar hočemo; svinjamo kolikor hočemo, in se obnašamo kot absolutni gospodarji planeta.

Zemlja je naš dom, edini in skupni dom celotnega človeštva. Ni druge Zemlje, samo ena je. Edina in prava vloga človeka na njej je, da postane skrbnik in modri upravitelj planetarnega okolja v dobro vseh ljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

A prvi korak, ki ga moramo storiti je, da si zemeljske dobrine delimo med seboj, tako da noben človek ne bo trpel pomanjkanja. Ključnih dobrin - hrane, vode in drugih življenjsko pomembnih dobrin - je na Zemlji dovolj za vse ljudi, nikakor pa jih ni dovolj za neskončno gospodarsko rast. Beseda dobrina pomeni nekaj dobrega, a to ne sme biti dobro samo za nekatere.

Voda in hrana sta najpomembnejši ključni dobrini. Sta temeljni človekovi pravici. Da bi jo izpolnili, pa potrebujemo medsebojno delitev dobrin. To je edina pot. Vojna za dobrine, ki se v resnici skriva za ideologijo konkurenčnosti in komercializacije, je zanesljiva pot v pogubo. Milijone ljudi zapušča svoje domove zaradi ekonomske vojne, ki pustoši po Zemlji. Nobena pregrada jih ne bo zaustavila.

Ne bodimo kot tisti, ki jih je tako nepozabno opisal indijanski poglavar Seattle leta 1854 v pismu predsedniku ZDA:

“Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Svojim otrokom jemlje zemljo in ni mu mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke – prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, naropati, prodati kot živina ali bleščeč nakit. 

Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje. Ne razumemo, čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.”

Boj za obstanek smo si ustvarili sami. Ne potrebujemo ga. Lahko živimo dobro in se odločimo za življenje v ravnovesju: drug z drugim, med narodi, med nami in naravo in tako naprej. Vendar moramo stopiti na pot sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Tega ne moremo bolj poudariti.