Republika Slovenija je bolna, vsi udje politične oblasti imajo neozdravljivo bolezen – zelo je hudo: bolni so voditelji, njihovi pomagači, bolno je ljudstvo, vse je bolno in težko ozdravljivo. Bolne so besede, ki so zapisane, izgovorjene po medijih, bolni so vsi, ki so dolžni obveščati, učiti in voditi ljudstvo. Bolna je misel, ki ustvarja dogodke, ocenjuje in določa cilje.

Obljubljena pravljica o čudoviti deželi, kjer naj bi se cedila mleko in med in kjer bi živelo srečno ljudstvo, se ni uresničila. V 25 letih so samovšečni in pogoltni politični voditelji dovolili, da je podedovano in pridelano bogastvo izginilo – poniknilo v žepih novih lastnikov, ki so v procesu prehoda na nov družbeni red izkoristili svoje kriminalne potenciale. Na »zakonit« način so kradli premoženje, prirejali in ponarejali dokumente in na goljufiv način prevzemali nekoč uspešna podjetja. Razvrednotili in uničili so razvijajoče gospodarstvo in uničili so vse človeške vrednote, ki so bile pridobljene v zgodovinskih obdobjih, ko so se kalile ideje po svobodi, samostojnosti in ne hlapčevstvu. Nekoč svoboden delavski razred je bil ponovno porinjen v nekakšen »mezdni« odnos, postali smo zopet lastnina, ki jo vladajoči razred lahko maksimalno izčrpava, zavrže in celo iztrebi.

Nove kapitalistične vrednote niso bile primerne za večino ljudi, všečne so bile tisti peščici naroda, ki so bili tvorci novega slovenskega kapitalizma.

Ni to nostalgija na včeraj, to je kazatelj današnjega stanja, to je revščina, ki trka na vrata, to je obubožano in izčrpano gospodarstvo, to je nekakšno brezpravno obdobje, je čas dvojnih meril in to je tisti čas, ko ljudstvo nikomur več ne verjame in ne zaupa.

Vse v naši domovini je bolno in to je slaba popotnica za naše vnuke.

In kdo bo rešil zmedeno ljudstvo: Janša, Cerar, Pahor … morda Evropa? To niso naši rešitelji, ker tudi njim ne zaupamo, rabimo nove politike, nove izkušnje, takšne, ki spreminjajo miselnost, ki odpirajo nove poglede, odkrivajo realnost današnjega časa in na razvalinah postavljajo nove temelje, nove cilje. To ne bo enostavno – hudo bo, padale bodo žrtve in vse bo drugače.

Upajmo, da ne bo preveč hudo, da ne bo tekla kri, da ne bo morije.