Turčija je barbarska diktatura, ki jo po smrti napol božanskega očeta naroda vodijo nazadnjaški trinogi. Je most (pravzaprav tamponska cona) med človeškopravičnim zahodom in brezpravnim (bližnjim) vzhodom, vnetljiva domovina slavnih narodov in pogrešljivih narodnosti. Je filmska, leposlovna in (ljudsko-sodobna) glasbena velesila, katere umetnost črpa iz pestre zgodovine in neverjetnih zgodb o preživetju. Polna je nepozabnih naravnih lepot ter ima čudovito, povečini strmo in razgibano obalo, ki privlači turiste z vsega sveta.

Je, kar je bila Jugoslavija pred 30 leti … Tovariši še pomnimo. Tovariši tudi dobro vemo, koliko smo od cca. 80-ih let prejšnjega stoletja 'napredovali' …

Lahko si mislimo, kaj se dogaja s Turčijo, ko jo 'razviti' svet izvija iz krempljev zaostalosti. Dobro javno postaja slabo javno. Slabo in 'slabo' javno postaja zasebno. Zasebno se ravna z zemljo, na pogorišču pa kot feniksova senca raste novo zasebno – 'posodobljeno' v skladu s potrebami voditeljev večjih naddržavnih podjetij. Tlačenim narodom in narodnostim na ozemlju Turčije pa bo 'razviti' svet v skladu s svojo pregovorno pravičnostjo pomagal do svobode, enakopravnosti in samostojnosti. Ogromno žrtev, uničenje območne velesile, razširitev področja stalnih spopadov v tem delu sveta ter poslabšanje kakovosti življenja za več rodov so zgolj neizogibne posledice tega plemenitega poslanstva, ki smo ga bili tudi na Balkanu obilno deležni …

Istanbul ni glavno, ampak je 'glavno' mesto Turčije. Kot vsa glavna mesta je svet zase. Kot vsa glavna mesta pa je tudi časovni stroj – kaže, kakšna bo čez nekaj let podoba večjih krajev v državi in h kakšnemu življenjskemu slogu bodo stremeli prebivalci manjših krajev. Podoba večjih krajev bo: še več prometnih zamaškov, še več blokovskih naselij, še več pisarn in še več možnosti, kako lahko bogatejši razkazujejo svojo bogatejšost.

Ko sem bil tam (potopis), sem opazil, da so Turkinje in Turki nad 40 let precej enolični. Skoraj vsi starejši se oblačijo 'spodobno': nevpadljivo in podobno kot drugi. Pri mlajših pa se pojavljajo odstopanja, in mlajši kot so, več je teh odstopanj. V pogovoru z njimi in poslušanju njihovih družinskih zgodb ugotoviš, da so 30–40-letniki pionirji upiranja staršem in tradicionalnim življenjskim 'vrednotam'. So torej, kar so bili pri nas starši sedanjih 30–40-letnikov – hipiji.

Stalna cokla, preko katere si mora utirati pot katerikoli napredek, je seveda protireformacija. Bolj skokovit je napredek, bolj nasilna je protireformacija. Sočasno s posodabljanjem družinskih odnosov v Turčiji poteka islamizacija. Bolj so ljudje svobodni, bolj verski vodje in njihovi vladni kužki pritiskajo nanje. Spet nič takega, kar se ne bi zadnjih 25 let dogajalo tudi pri nas …

Kaj je hujše: zvonjenje zvonov ali dretje mujezinov? Težka izbira … Dretje mujezinov je ubrano, zvonovi pa večinoma zgolj brezdušno odbijajo ure. Tudi kadar kdo 'igra' nanje, je bobniče parajoči hrup praviloma daleč od glasbenih užitkov, ki so jih zvonovi zmožni nuditi. Mujezini so malenkost tišji in ne težijo vsakih 15 minut, pa še ponoči so tiho. A tistih 5-krat na dan, ko se oglasijo (prvič ob zori), njihov hrup traja v nedogled. Džamije so v naseljih posejane dosti bolj gosto kot cerkve, kajti mujezine morajo slišati vsi. Poleg tega ima njihovo dretje silno ozkogledo, izključujočo in za nevključene neumno vsebino. Zdaj ko za pozornost bobničev tekmujejo z avtomobili, si pomagajo z zvočniki. V mestu, kot je Istanbul, torej vsak poziv k molitvi zveni kot vsesplošen zvočni napad razglašenega zbora mujezinov na vse živo, ki so ga oproščena samo bitja, ki ne slišijo.

Ima pa nasilna narava islama eno izjemno blagodejno posledico – muslimani ne pijančujejo. Tako uravnotežijo dnevno dretje mujezinov z nočno odsotnostjo dretja pijancev. Istanbul je verjetno edino večje evropsko mesto, po katerem se ponoči ne klatijo horde pijancev in ti ni treba gledati pod noge, da bi se izognil bruhancem.

Kot vemo, alkohol obilno prispeva k nasilju. Zato ima Maribor samo en fitnes na prostem, ki je ograjen, pogojno dostopen in pod ključem, Istanbul pa jih je poln, kajti ljudje jih uporabljajo, ne pa mažejo in uničujejo …

Alkohol obilno prispeva tudi k družinskemu nasilju. Obilno k njemu prispeva tudi vpliv ver, ki vedno in povsod dejavno podpirajo večvrednost in vladavino moških. Je torej več družinskega nasilja pri nas, kjer vlada alkohol, ali v Turčiji, kjer vlada vera? Rekel bi, da pri nas – v skupnostih, kjer vladata alkohol in vera. V Istanbulu je alkohol občasni dodatek, sicer pa vsepovsod vlada 'samo' vera …

Seveda Istanbulčankam kljub temu ni lepo. To jim piše na obrazu. Iz oči jim sije vdanost, ne volja do življenja, kaj šele veselje. A isto velja za moške. Utrujeni so od življenja. Žalostni so zaradi ujetosti v neenakovredne rodbinske, službene in družabne vezi. Zgarani so od dela ter neskončnih polžjih voženj v službo in domov. Obupani so, ker si lahko v najboljšem primeru obetajo zgolj lepotne popravke odnosov in garanja. Ne živijo, ampak preživljajo. In pri tem jim ni v pomoč, da so nekaj ulic stran ali celo na drugi strani ulice lična naselja ljudi, ki v enem mesecu ali letu zaslužijo toliko, kot bodo oni v vsem življenju …

A klošarjev, ki bi iz tega ustroja izstopili, skoraj ni videti. Srečal sem natanko enega prosjaka z raztrgano obleko, pa še ta je bil videti trezen. Rodbine, kakršnekoli že so, vendarle poskrbijo za osnovne življenjske potrebe svojih članov … In to nikakor ni zasluga 'napredka', ki ga je prinesel kapitalizem, ampak gre na rovaš islama – tiste barbarske vere, pred katero evropski kristjani tako trepetajo … Zasluga kapitalizma je predvsem odsotnost žara v očeh …

Kar se tiče muslimanov, res ne vem, zakaj bi trepetal pred njimi. Bošnjaški del Bosne je po mojih izkušnjah najbolj varna in prijetna balkanska dežela za popotnike, primerljiva s Srednjo Evropo. Ljudje so prijazni, spoštljivi, nevsiljivi in te ne gledajo izpod čela. Tega za katoliške in pravoslavne dele Balkana ne morem reči …

Tudi Istanbul me je v tem oziru presenetil. Pričakoval sem, da me bodo na bazarjih trgovci vlekli za rokave, hodili za mano in mi težili, a je bilo tega ravno toliko kot na naših tržnicah v soboto dopoldne. Pričakoval sem žeparje, a v gneči na busih in med prebijanjem skozi bazarje nisem naletel na niti en ocenjujoč pogled ali sumljiv gib okoli sebe. Pričakoval sem brezobzirne voznike, ki se ne zmenijo za pešce, a so dali nogo z gasa tudi, kadar nisem šel čez (redko prisotne) prehode za pešce. Da o parkiranju čimbolj na tesno in ob robu, da pustijo čimveč prostora za druge, sploh ne govorim … Res je po zadnji samorazstrelitvi varnost poostrena, ljudje pa prestrašeni; a tako varen, kot sem bil v začetku letošnjega marca na ulicah Istanbula, bi bil v malokaterem drugem evropskem velemestu …

Priporočam obisk Istanbula? Vsekakor! Če si ga imate namen ogledati, storite to čimprej! Turistov je komaj za vzorec. Lahko se dobesedno sprehodite skozi muzeje. Na ladjicah se vam ni treba drenjati. Dnevno in nočno življenje je pestro. Cene so zmerne. Hrana je več kot odlična. Ljudje so gostoljubni. Z lahkoto boste našli prenočišče na preseku želja in denarnice …

… In ujeli še zadnji pogled na enega od popkov sveta, na Križišče zgodovine, na edino preostalo središče Bližnjega vzhoda, ki si je še podobno, preden tudi tega zagrne tema …