{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Čeprav se ljubim z njo že dvajset let, med nama nikoli ni bilo večjega spora. Spor je bil, o ja, ampak to je bil spor proti tistemu zunanjemu, kar je ogrožalo najino ljubezensko razmerje. Nikoli se nisem zares ločil od nje, odločil sem se, da ji bom ostal zvest do konca iz vsaj dveh razlogov: ker me poosebi in fokusira. Poleg tega potrjeno dobro vpliva na življenje možganskih celic in jih ne uničuje, kot trdijo pretkani farmacevtski lobiji, ki obvladujejo celotno zdravstveno sfero, s tem pa nedopustno posegajo v zasebnost ljudi. Živimo pač v narkotizirani družbi, v kateri so ljudje vajeni živeti po določenih vzorcih in šablonah, strogo sprogramiranih s strani vodstvenih struktur, ki na tak način tako rekoč daljinsko upravljajo svoje podrejene in tako vladajo svetu.

Če se zdaj vrnem k njej, je bila poleg norosti moja najlepša družica. Smejala se je, ko sem se smejal. Solze so kapljale po najinih licih. Tudi ujezila sva se skupaj. Narekovala mi je diplomsko nalogo o groteski, pri čemer je ostrila mojo pozornost na detajle posameznih pogovorov, prizorov, ambientov, atmosfere ter mi omogočala, da sem se suvereno gibal med izbrano literaturo in našel citat vedno tam, kjer sem ga iskal, in takrat, ko sem ga potreboval. To je bilo vedno pravo odkritje, ki je razodevalo nekakšno usodnost naključja, ki sem se ji predajal s strastjo avanturista, lačnega fizike in metafizike. Po torturi dovnerjev in uperjev je bila edina naravna stvar, ki se jim je lahko učinkovito postavila po robu. Do mene ni bila vedno prijazna, ampak to itak spada k odnosu, a ne? Brez teme ni svetlobe itd. Ločili so naju dobri nameni, s katerimi je tlakovana pot v pekel. Pravzaprav je uspešno odigrala dvojno vlogo: najprej je iz mene povlekla vso mojo bolečino in mi mimogrede podarila dar govora, da sem jo bil zmožen izraziti, da bi bila lahko sedaj blagohotna spremljevalka moje sreče. Predvsem pa je bila svetilka na moji poti nazaj v votlino pozabljenega sebstva, v katerem še vedno domuje od vseh zaničevana in bičana Bit. Kakorkoli, dejstvo je, da je okoli nas nenadoma zraslo toliko tabujev, da se ne moremo več zares premikati, in to po vseh seksualnih in mentalnih revolucijah. Zgodovina se očitno res ničesar ne nauči in je ujeta v večno ponavljanje v obliki negativne spirale ali celo vrtinca, ki jo posrka v globočine lastnega nihilizma. Ravno ko sem hotel nadaljevati, že me je zapeljal njen vonj po minljivosti in me popeljal v ravno takšne sanje, kot sem si jih želel. Lahko noč!