Slovenija si lahko oddahne: migranti, muslimani, begunci, prebežniki, teroristi in drugi katastrofalni naravni pojavi v obliki veletokov, tokov, rek, rečic, potokov, gorskih studencev in drugih podzemnih izvirov bodo odslej tam nekje, kar pomeni, da bodo zunaj naših meja. Ta problem je torej rešen in ko bo konec vojne v Siriji, bodo petični turisti in pripadniki elite lahko vnovič hodili na eksotične počitnice občudovat pristne razsežnosti nepokvarjene starodavne asirske kulture, njene kipe, če jih je sploh še kaj, naravne lepote moderne Sirije, turistični vodniki pa jih bodo morda popeljali z džipi tudi do ostankov v vojni porušenih mest, ki so lahko v zahajajoči svetlobi dneva videti prav zanimivi. Še naprej pa ostaja tale domačijski problem: misliti ali raje ne, ker je tako udobno ne-misliti in biti zabit kot štor? Odsotnost naštetih naravnih pojavov namreč ne zmanjšuje števila depresivnih Slovenk in Slovencev, ne preprečuje ljudem, da bi še naprej delali samomore in se nalivali z alkoholom, ne povečuje inteligentnosti vsakdanjega življenja in tega, kar imajo državljani med seboj, zlasti pa ne vpliva na kultiviranost domorodcev, ki bodo še naprej prepričani, da je njihova kultura samozadostna in vredna več kot katera koli muslimanska, če se za hip omejim samo nanje.

Z antidepresivi tudi ne zdravimo ekonomskega obupa tisočev ljudi, ki ne zaslužijo dovolj za preživetje ali pa sploh ničesar ne zaslužijo in živijo od socialne podpore, miloščine ali od usmiljenja drugih ljudi. Z njimi ne zdravimo socialne izoliranosti, ki je v neoliberalnem svetu iz dneva v dan večja, saj mora vsak človek tekmovati z vsemi drugimi ljudmi, to pa ga nujno potiska v osamo, saj je sicer preveč izpostavljen in ranljiv. V resnici me zanima, kaj dela sto tisoč nezaposlenih Slovencev iz dneva v dan, saj so ustvarjeni za delo? Nemočni sindikati si ne morejo pomagati z antidepresivi, z njimi pa tudi ni mogoče zmanjševati ambicij in brezobzirnosti lastnikov kapitala, ki so v kapitalizmu predatorji, saj to tudi morajo biti. Antidepresivi še nikomur niso pomagali, da ga lastnik kapitala ne bi vrgel na cesto, ko pride čas za odpuščanje. Lahko pojeste kilo antidepresivov na dan in ste skulirani kot severni jeleni, zraven lahko tudi meditirate, hodite na jogo in tečaje osebnostne rasti, pa boste še vedno leteli, ko bo treba leteti.

Berem nenavadno zanimivo knjigo: M. Scott Peck (1997), The Road Less Traveled and Beyond: Spiritual Growth In An Age Of Anxiety. Zakaj jo berem?

Ker je pravi čas za vnovično razmišljanje o tem, kar se nam dogaja vsak dan. Ne mislim le na enodimenzionalno razmišljanje, ki podpira zdravljenje ljudi z antidepresivi, mislim tudi na to, kar imenuje avtor knjige simplistic thinking.

Oboje se dopolnjuje: ljudje jedo tablete, da bi postali normalni, Slovenija znova deluje kot normalna evropska država, ker so uspeli zajeziti naravni pojav, ki ga predstavlja veletok beguncev in migrantov, kot ga imenujejo, le količina svete preproščine se nikakor ne zmanjša.

Ljudje v Sloveniji so torej ponovno varni. Noben musliman ne bo neopažen in nezabeležen prišel čez mejo, nihče ne bo rezal glav, posiljeval žensk in nihče ne bo islamiziral Slovenije.

Pomembno je, da smo vsi varni. Saj smo vselej bili, toda sveta preproščina in enodimenzionalno razmišljanje terjata zaprte meje ter zatrjevanje visokih vladnih predstavnikov, da smo zares čisto varni.

In ljudje bodo še naprej goltali antidepresive, kajti objektivno se njihova duševna stanja zaradi varnosti niso spremenila niti za dlako.

Očitno je v tej deželi sveta preproščina, podprta z enodimenzionalnim razmišljanjem, zakon.

Namesto razprav o delovanju družbenih struktur se tako uveljavljajo meritokracija in pravljično razmišljanje, da živimo za devetimi gorami, kjer družbene institucije vselej nagradijo ljudi, ki so inteligentni in pridno delajo, kaznujejo pa lene in neumne oziroma vse tiste, ki niso dovolj produktivni, disciplinirani in vdani. Ljudje naivno verjamejo in se trudijo, da bi uspeli, toda uspe le malokdo, zato v glavnem izgubljajo energijo in so še bolj depresivni, razvijajo pa se tudi občutki, da vse skupaj sploh nima nobenega smisla in da nikamor ne vodi.

Depresija je najprej stanje duha. Je družbeno stanje duha. Je strukturno nujno stanje duha številnih ljudi, ki v kapitalizmu ne morejo uspeti, ker preprosto nimajo niti ene same objektivne možnosti, da bi uspeli, pa če jim jih upravljavci z imaginariji naslikajo še tako veliko.

Self-help priročniki zato ne pomagajo, čeprav jih je na trgu kot listja in trave, antidepresivi, kot rečeno, tudi ne, poleg tega pa imajo veliko negativnih stranskih učinkov, o katerih psihiatri raje ne govorijo. Do neznosnosti prignano psihologistično razmišljanje, da lahko vsakdo uspe, če se le potrudi, če ima močno voljo in trden značaj, če ceni sebe in je samozavesten, notranje motiviran in ima pravo idejo, se dopolnjuje z novorekom o šolanju mladih kot delovne sile prihodnosti, ki bo zdrava, lepa, krepka, inteligentna, čustveno inteligentna in kreativna, pa še kritična, družbeno odgovorna, samozavestna, moralna, pokončna in vse drugo.

Kot taki bodo nekateri postali člani elite, ki po definiciji zajema nekaj malega ljudi ali morda kvečjemu nekaj odstotkov vsega prebivalstva. Vsi drugi, kar je več kot 95 % ljudi, bodo še naprej stali pred zaprtimi vrati in sanjali ali pa vdano goltali antidepresive in upali, da se bo nekega dne vendarle zgodilo nekaj takega, kar bo njim v prid.

Čakali bodo zaman.  

Sedaj pa nekaj čisto drugega.

Živim v sorazmerno bogati in razviti državi brez vojn, nisem več mlad in nimam najnižje možne izobrazbe. Prav tako nisem neumen, nisem len in imam razvite delovne navade. Na mestu je vprašanje, zakaj potem nisem uspel in zakaj nisem bogat. Vprašanje je celo, zakaj zagotovo nikoli ne bom bogat.

Lahko bi prisegal na leporečenje, ki ga zastopajo pripadniki elite. Lahko bi se učil od njih in uporabljal njihov žargon, lahko bi prebral številne priročnike, kako uspeti, kako postati podjetnik. Zakaj vsega tega ne naredim?

Zakaj torej nimam vsaj milijona na računu?

Če bi zagovarjal neoliberalizem, bi prispeval k njemu, lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi me njegovi zastopniki prepoznali in povabili medse. Potem bi se mrežil še naprej in si povečeval možnosti za uspeh med svojimi. Zakaj tega ne delam?

Vprašanj je veliko, vendar so le različice istega vprašanja. Odgovor pa je neverjetno preprost: vsega tega ne naredim, ker sem se tako odločil.

In kaj sploh je uspeh? Na koncu bomo tako ali tako vsi hrana za črve.

Kaj je torej uspeh? Veliko denarja? Za nekatere je. Zakaj ne bi imel veliko denarja?

Odločitev, pomembna je odločitev. Pomemben je simbolni mandat. Cerar ima na neki način celo prav, le da ne ve, glede česa ima prav in zakaj ima prav: pomembne so vrednote.

Toda kaj to sploh pomeni?

Obstajajo pogrešljivi ljudje. Kapitalizem jih ne potrebuje, zato jih imenujejo pogrešljivi. Torej jih sistem lahko pogreši. Ti ljudje prekmalu umirajo. Številni so depresivni, zato jedo antidepresive. Nekateri naredijo samomor, drugi se nalivajo z alkotom.

Kapitalizmu je za pogrešljive ljudi vseeno. Na svetu je tako ali tako preveč ljudi. Kje piše, da nisem jaz med njimi?

Me kapitalizem potrebuje? Hočem, da me potrebuje?

Kapitalizem zelo potrebuje psihologe. Potrebuje jih, ker se spoznajo na ljudi, na njihovo vedenje, na njihove emocije, na njihove duše. In na ljudi se je treba spoznati, da veste, kako upravljati z njimi, da veste, kako biti uspešen menedžer.

Jaz sem psiholog. Torej se spoznam na ljudi in bi me kapitalizem po vseh pravilih moral potrebovati. Pa me ne. Zakaj me ne?

Natanko zato, ker se spoznam na ljudi. In vem, da ne potrebujejo kapitalizma, ker potrebujejo komunizem. Morda tega ne vedo, a jaz vem, da to potrebujejo. Obstaja objektivna potreba po kapitalizmu.

Torej ne morem biti koristen za kapitalizem, ker sem lahko koristen le za komunizem. Nikoli ne bom bogat, a saj me bogastvo sploh ne zanima. Mene zanima komunizem. Pravijo, da komunizma nikoli ne bo, ker to ni v človeški naravi, ker ljudje niso zmožni zanj. Prav zato me zanima še bolj.