{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Mantra kapitalizma, da lahko vsakdo po svoji volji oziroma iznajdljivosti uspe ali propade, ta utopija novodobne obljubljene dežele neskončnih priložnosti in možnosti, se je sprevrgla v mračno prerokbo: tri četrt ljudi na tem planetu je pahnila v ogorčen boj za preživetje. V tem neusmiljenem boju, za katerega je značilno, da je mogoče preživeti samo s hojo preko trupel, so seveda dovoljena vsa sredstva. Vsak nase gleda kot na vzpenjajočo se zvezdo s perspektive berača, ki žuli svoj vsakdanji kruh in zraven cuza rdečino nekontroliranega geografskega porekla. Sistemu situacija, kjer je vsak nastrojen proti vsem, seveda več kot koristi: omogoča mu funkcionalnost, je pogoj njegovih možnosti. Brez tega bi se že davno zlomil.

Nikoli ni bilo sistema, ki ne bi bolj temeljito izkoriščal temno plat človekove narave: njegovo grabežljivost, lakomnost, podkupljivost, prilizljenost, hinavščino, vraževernost. Človek je na tem trgu načimrnosti, na katerem kraljuje cenena roba, praktično brez vrednosti. Že od zibelke mu dajajo vedeti, da je kriv, grešen, zamenljiv, pogrešljiv in kar je še takšnih označevalcev, ki jih uporablja neokonservativna neoliberarna cerkev naše dobe. Še več. Vzgajajo ga kot ubogljivega državljana, ki naj pridno plačuje davke in dela ob sobotah vrsto v supermarketih, ne da bi smel vedeti, da ga pravzaprav nategujejo od spredaj in od zadaj.

Junak našega časa, če parafraziram Lermontova, ni vreden svojega imena. To je mamin sinko, ki se drži njenega krila do poznih tridesetih, odpira izsiljene s.p.-je in jih ves zadolžen komaj ponovno zapira, če mu cerkvena ordnunga ni pogodu, pa poteši lakoto po samopriznanju oziroma samouprizarjanju skupaj s potlačenimi instinkti na kakšnem rock koncertu ali kvaziduhovni seansi s potrebnim gurujem na čelu. Kapitalizem je religija! Njen Bog ni denar, ampak želja po uspehu in patološka potreba po nenehnem ugodju. Denar je samo orodje, kako ohranjati kontinuiteto teh hitrih potešitev, teh majhnih orgazmov na neodzivnih telesih preračunljivih prostitutk. Kapitalizem je horizontalna religija, usmerjena v materialno sfero, ki je z vidika duha (o razliki med duhom in duhovnostjo ob drugi priložnosti) velika iluzija, ki ima pogubne učinke v realnosti, vendar nikoli ne izstopi iz svoje fizične navezanosti. Njen moto je ohraniti življenje za vsako ceno. Tudi tukaj njen skriti namen ni human, spoštljiv, človeški odnos do sočloveka kot metafizičnega bitja z njegovo večdimenzionalnostjo, ampak je težnja po ohranjanju njegove fizične prisotnosti v svetu povezana z brezobzirno telesno eksploatacijo človeka, ki ni nič drugega kot poskusni zajček za vedno nove potrošniške artikle, za katerimi se skrivajo finančni imperiji korporativnih mogotcev, ki imajo tako veliko politično moč, da lahko oblikujejo svet po svoji podobi. Odsotnost vertikale, ki šele vzpostavlja vrednostni sistem in omogoča osvoboditev izpod okov navezanosti na materialno, je prvi pogoj za razcvet vsesplošne dekadence, ki obvladuje vse sfere družbenega polja od pedagoškega do religioznega sistema. Otroke vzgaja v duhu prilaščanja materialnih dobrin, ne da bi mu privzgojila zdravo distanco do njih, posledica tega pa je njihov prilaščevalski odnos ne samo do stvari, ampak tudi oziroma predvsem do drugih ljudi. Takšni otroci, ki so navajeni, da dobijo vse, kar se jim zahoče, razen odkrite pozornosti, imajo praviloma težave s sprejemanjem drugačnosti, saj ne morejo izstopiti iz svojega sprevrženega ega, ki jih dela emocionalne invalide. Hitre potešitve na materialni ravni jih na duševnem polju delajo vse bolj nepotešene, zato se zatekajo h kvantiteti potešitev, da lahko sploh kaj začutijo, to pa prinaša s sabo vse bolj agresivno vedenje, ki ga družba sankcionira, namesto da bi odpravila njegove vzroke. O produkciji narcisoidnih subjektov je bilo tudi pri nas že veliko povedanega, pa vendar se zdi, da se premalo zavedamo njenih pogubnih posledic. V svetu, kjer je človek zveden na mašino za zadovoljevanje svojih materialnih potreb in želja, je lahko učinkovit samo takšen sistem, ki omejuje, sankcionira, kaznuje, prepoveduje, globi, odvzema, od takšnega početja pa je samo še korak do popolne fašistoizacije družbenega polja. O tem pa v nadaljevanju tega našega razmišljanja.