Ni tako preprosto. Premalo je reči, da so zdravila, ki jih predpisujejo zdravniki in psihiatri Slovencem in Slovenkam, da navidezno zdravijo depresije, anksioznost in druge zadeve iz tega registra, vsa po vrsti škodljiva, da uničujejo možgane in podobno. Zadeve so bolj komplicirane, zato je dobro prebrati kako dobro knjigo, ki govori o farmaciji, sodobnih biotehnologijah in posegih v človeško dušo, s katerimi želijo strokovnjaki prepričati ljudi, da jih zdravijo. Na primer tole: Thomas Szasz (2002), Liberation by Oppression: A Comparative Study of Slavery and Psychiatry.

Ko to naredimo, ugotovimo, da je že precej let dokazano onkraj vsakega razumnega dvoma, da na primer antidepresivi nimajo posebnega pozitivnega učinka na ljudi, ki naj bi imeli depresijo. Tudi klinične izkušnje dokazujejo, da številni ljudje po letih in celo desetletjih jemanja antidepresivov končno pridejo k analitiku, češ da imajo vse te kemije vrh glave, ker jim preprosto ne pomaga, poleg tega pa ima toliko negativnih oziroma škodljivih učinkov, da je ne želijo več jemati, ker jih počasi in zanesljivo uničuje.

Študije prav tako dokazujejo, da nima smisla predpisovati antidepresivov pacientom, ker so diagnoze (depresija) pogosto povsem zgrešene, koristi od njih pa imajo kvečjemu najbolj depresivni ljudje, ki jim pravzaprav sploh ni več mogoče pomagati.

Princip, na katerega se želim osredotočiti tokrat, pa je tale: zdravniki ne vedo prav dosti o naravi človeškega duševnega in simbolnega življenja v občestvih; enako velja za psihiatre. Drugače rečeno: jemanje molekul nima tako rekoč nobenega vzročnega vpliva na duševna stanja, na doživljanja sebe in sveta okoli sebe, na razmišljanje o lastni eksistenci in na sposobnosti ljudi, da osmišljajo svoja življenja, medsebojne odnose in eksistence znotraj kapitalističnega polja, v katerem je treba tekmovati, se pehati za denarjem in biti poslušen potrošnik.

Zadnjič je tako neka gospa v analizi končno prišla do preprostega vpogleda, da ni depresivna ona, kot ji govorijo psihiatri že deset let in več, temveč je depresivno in toksično okolje, v katerem živi. Spoznala je, da z antidepresivi ne moremo zdraviti medsebojnih odnosov, ljubezenskega, erotičnega in spolnega življenja, da tablete ne morejo pričarati spoštovanja, upoštevanja, potrjevanja in medsebojnega sprejemanja. Dolga leta je goltala tablete in naivno verjela psihiatrom, da jih bo morala jemati vse življenje, okolje, v katerem je živela in živi še danes, pa je bilo vedno bolj toksično in je vleklo proti dnu tudi njo.

Toksično okolje ustvarjajo ljudje s svojo nestrpnostjo, živčnostjo, z neprimernim vedenjem, poniževanjem, medsebojnim zatiranjem, z brezbrižnostjo, nerazumevanjem, nesprejemanjem, zavračanjem drug drugega, z agresivnostjo in s sovraštom, ki ga gojijo drug do drugega, z zamerami, ki se lahko vlečejo dolga leta, celo z nasiljem.

Večkrat slišmo, da se ljudje zadovoljujejo s placebom, češ da se počutijo bolje, če nekaj mečejo vase. V resnici se ne počutijo bolje – to je zgolj iluzija. Ludje se namreč ne morejo počutiti bolje, če verjamejo, da se tako počutijo, še vedno pa živijo v okolju, ki je na primer depresivno in jih nenehno vleče k tlom, pa če se še tako pretvarjajo, da se dobro počutijo.

Občutki, čustva in doživljanje lastne vrednosti niso nekaj, kar bi lahko regulirali s tabletami. Preprosto niso. To so zjemno zapleteni pojavi, na katere deluje veliko dejavnikov. En sam dejavnik (tableta take ali drugačne barve) je zgolj kaplja v morje.

Življenje z ljudmi, ki so dnevno na alkotu, ki imajo močne občutke krivde, občutke neadekvatnosti, z ljudmi, ki jim primanjkuje samozavesti, z ljudmi, ki so nesrečni, zaprti vase, z ljudmi, ki se niso sposobni pogovarjati, je lahko preprosto neznosno in depresivno samo po sebi, pa če človek poje kilo tablet vsak dan.

Vedenja in delovanja ljudi, ki za svoje življenje potrebujejo druge ljudi, ne moremo uravnavati s tabletami. Z njimi ne moremo zdraviti depresivnih okolij, strupenih medsebojnih odnosov in zgrešenih metakognitivnih pričakovanj, ki jih imajo ljudje drug do drugega.

Thomas Szasz zato v svoji knjigi opozarja, da vse premalo razmišljamo o temah, kot so: retorika terapevtske represije, ki prihaja iz ust psihiatrov; eksistencialno doživljanje sveta kot bolezen; nadzorovanje ljudi, da ne bodo škodili sebi in drugim. Prav tako je veliko premalo kritičnih analiz preprostih redukcionističnih idej, da so duševne bolezni bolezni možganov in da je um kratko malo njihov proizvod.

Thomas Szasz se ne moti, ko poudarja: psihiatrične teorije se nanašajo na vedenje ljudi kot simbolnih bitij, ne pa na bolezni; njihove prakse so prepletene s praksami osvobajanja in družbene represije, pa če o tem vedo kaj ali ne vedo čisto ničesar. To podpira domnevno znanstveno razmišljanje o naravi posamičnih duševnih bolezni, ki terjajo različne oblike zdravljenja s specifičnimi drogami.

Čisto preprosto rečeno: paradigma mainstrem psihiatrije je še vedno taka, kot je bila pred stoletjem. Posameznik je v določenem trenutku prepoznam kot bolnik, ki ga je treba zdraviti. Bolezen je nastala sama od sebe, in sicer zaradi genov, degeneracije nevronov, molekularnih sprememb ali drugih bioloških oziroma fizikalnih vzrokov, ki jih psihiatri domnevno poznajo.

Paciente zato zdravijo, okolja pa ostajajo taka, kakršna so. Še naprej živi zmota, da je družba sestavljena iz posameznikov, kar seveda pomeni, da zdravi posamezniki sestavljajo zdravo družbo.

Slovenska ne more biti prav zdrava, če je četrtina ljudi na antidepresivih in drugih drogah. Očitno je zelo zaznamovana z depresijo, zato lahko na nov način razumemo tudi Cerarjevo zatrjevanje, da je Slovenija varna, solidarna, mirna in normalna država.

V nekem smislu ima prav, kajti depresivni ljudje, ki dnevno potrebujejo antidepresive, da sploh živijo, se vlečejo iz dneva v dan in delajo, res delujejo mirno, zaradi zdravljenja pa domnevno napredujejo in so vse bolj normalni.

Če ste depresivni in pripravljeni verjeti v pravljice.