{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Se morda motim? Sem prav slišal? Kako lahko zagovarjate sistem, ki se je odrekel lastnemu razumu? Sistem brez človeškega obraza, v katerem je človek le še številka birokratskega aparata, strošek produkcijskega procesa in iztrošeni konzument v brezokusen kič zapakiranega lastnega izkoriščanja. Ta avtoeksploatacija, ta novodobni neoliberarni kanibalizem se je zažrl v zadnji milimeter zdravega tkiva, ki še sanja o neoviranem dihanju na krilih sanj in domišljije. Pravijo, da upanje umre zadnje, toda ta sistem je še zadnji košček upanja poslal v onostransko nemožnost. Kakšno je upanje v sistemu, v katerem vlada totalno brezvladje, totalni sistem brez sistema, čista improvizacija dnevne politike, enoumje zmedenih medijev, škandaložno mešanje javne in zasebne sfere ter kompletna fašistoizacija družbenega polja?

V sistemu, ki je uničil javni prostor kot poslednje ogledalo lastne ničevosti in namesto osebnosti za nosilce javnega mnenja postavil medijske lutke, ki so pridno širile noge pri vzpenjanju po družbeni lestvici uspeha, bogastva in slave? Kakšen je to sistem, v katerem so se vsi intelektualci, ki bi morali biti glas ali vsaj vest ljudstva, poskrili v akademske mišje luknje, kjer glodajo kosti literarnih dinozavrov, namesto da bi oblikovali sedanji trenutek? Ki nas tolče s popolno aroganco, kompletno ignoranco in posebej sadistično brezčutnostjo pogosto brezumnih zakonov, ki omejujejo, namesto da bi omogočali?

Smo sploh še prištevni, če pritrjujemo sistemu, ki nas melje počasi kot v mešalniku za faširano meso? V katerem uspevajo ljudje, ki bi za pet minut slave ali pičlih sto evrov pofukali celo mrliča! V katerem opletajo z "našimi otroki" ravno tisti, ki na ravni seksualne percepcije niso presegli angleških puritancev iz 19. stoletja, po metodah pa posegajo kar direktno v sam srednji vek! Mar vas ni sram sistema, ki dovoljuje, da mora nekdo brez denarja na primer za operacijo čakati več kot eno leto, tisti, ki si to lahko privošči, pa je na vrsti že čez en teden? Sistema, ki zaupa otroke učiteljicam, ki na primer niso nikoli slišale za Eichmana, zelo zavzeto pa se ukvarjajo s psihološkimi težavami otrok, ki zajcem rišejo okrogla ušesa namesto trikotnih? Kaj lahko pričakujemo od sistema, ki je izobraževalni sistem skoraj kompletno sprivatiziral in postavil na polje kapitala ter ga po bruseljskih pravilih napravil povsem nekritičnega, nezahtevnega, nevrednega svojega imena. Kjer profesorji namesto poučevanja nabirajo znanstvene točke za lastno promocijo oziroma pohod na znanstveni olimp – nič manj kot na Nobelovo nagrado! Kjer zdravnik otroka z materjo pusti čakati pet ur, da bi jima povedal, da ne more nič narediti, ker je potekel njegov delovni čas, ter ju mirne duše naroči čez en mesec in pol! Kjer so nadzorni organi leglo korupcije! Kjer je povprečna mentaliteta ljudi še vedno na ravni množičnega linča zaradi drugačnosti!

Kaj je ostalo od sistema, ki zna samo še kaznovati, nadzorovati, sankcionirati, jemati, deložirati, ropati, podkupovati, izžemati, rezati, sekati, izganjati, namesto da bi spodbujal in podpiral? Je sistem brez sistem sploh še sistem? Sistem kot produkt čiste improvizacije dnevne politike, ki je v osnovi totalno apolitična, saj je v službi finančnih in strankarskih elit in njihovih fevdov! Je sistem, v katerem je nekdanji minister odkriti rasist, v katerem se zunanji minister ne sramuje lastne podkupljivosti, v katerem se premier odkrito spogleduje s fašističnimi neoliberarnimi metodami, proizvedenimi v Nemčiji za njene ekspanzionistične namene, je tak sistem sploh še vreden svojega imena? Je žična ograja, s katero nas je obdal, da se lahko v miru posveti nekontroliranemu in nekaznovanemu izkoriščanju človeka po človeku, zanj dovolj dobra zaščita proti pameti, ki se je porezala na britvicah predsodkov do vsega, kar je drugačno od blaženega enoumja, neumja ali celo zaumja črednega nagona?

Živim v sistemu, kjer sta kultura in umetnost izpadli s seznama profitabilnih dejavnosti in doživeli razvrednotenje na prostočasno aktivnost, ki omogoča občasni oddih od služenja finančnim bogovom, namesto da bi bili sposobni oblikovati realnost sedanjega trenutka? Pričujoči zapis posvečam vsem tistim, ki še niso izgubili zaupanja v pamet in srce, in jim polagam na dušo, naj se pogumno soočijo z lastnim besom! Mogoče pa se bo sčasoma kaj premaknilo tudi v nas? Bogve!