Še pred koncem devetnajstega stoletja, torej nekaj let po Marxovi smrti in davno pred oktobrsko revolucijo, v Vatikanu staknejo glave in neki škof iz Verone v tistih časih pridiga župljanom: socializem je najbolj podlo suženjstvo, je očitna krivica, je najbolj nora norost, to je družbeni zločin, to je uničevanje družine in javne blaginje, je samooklicani in neizogibni sovražnik vere, in to vodi v anarhijo (Mark Robson (2011), Italy: The Rise of Fascism 1915-1945, str. 8). Nekaj let kasneje izbruhne prva svetovna morija. Zaradi socialistov zagotovo ne.  

Približno v istem obdobju pridobivajo nacionalisti, med katerimi je veliko intelektualcev srednjega razreda, podpornike prek medijev. Takrat jih številčno še ni veliko, toda podpora nenehno narašča, ker so zelo spretni z mediji. Zlasti obtožujejo liberalce, da postavljajo lastne kariere pred dobro celotne države (ibid., str. 9).

Pomembno vlogo igra torej dobro celotne države. Toda kaj to sploh pomeni?

Socialisti obtožujejo režim, da ponuja kritje za kapitalistično izkoriščanje italijanskega delavskega razreda. Ponujajo tudi argumente: plače delavcev so nizke v primerjavi s plačami delavcev v Zahodni Evropi; podobno velja za pokojnine in socialne prispevke; številne poskuse delavcev, da bi sami izboljšali svoje življenjske pogoje, je država zatrla, in to celo z vojsko; bogastvo države zapravljajo za avanture v vzhodni Afriki in v Libiji; revščina je zelo razširjena; samo v obdobju od 1871 do 1915 je Italijo zapustilo pet milijonov migrantov. Socialistom je torej zelo jasno, da ni vprašanje, kdaj se bo liberalni režim zrušil, saj je njegovo sesutje zgolj vprašanje časa.   

In res ne traja dolgo.

Naj ponovim: prve svetovne vojne ne zakuhajo socialisti in komunisti, zato pa imajo pri tem pomembno vlogo nacionalisti. Ali kot piše Robson: v prvih vrstah nacionalisti pozivajo, naj vstopi Italijo v prvo svetovno vojno, obenem pa že zelo zgodaj vplivajo na fašiste (ibid.).

Toda tudi nacionalisti kritizirajo liberalce. Očitajo jim: da je sramota, ker je toliko delavcev odšlo s trebuhom za kruhom v tujino; da država ni dovolj odločno zatrla socializma in ponudila delavcem alternative, v katero bi lahko verjeli; da ni poskrbela za širjenje nacionalnega duha; da je vedenje in delovanje njenih politikov premalo načelno, da skrbijo predvsem za lastne kariere in sebične privatne interese.  

Po prvi svetovni vojni se politično življenje v Italiji zaostri. Industrijski delavci množično vstopajo v Socialistično stranko – pred vojno jih je bilo v njej 50 000, leta 1919 pa jih je že 200 000 (ibid., str. 20). Tako imenovana socialistična grožnja postaja vse večja.

Septembra leta 1919 nacionalistični intelektualec Gabriele D'Annunzio potegne potezo, zaradi katere ga številni ljudje pozdravijo kot utelešenje Italije, kakršno bi radi. In kakšna je njegova poteza?

Zelo preprosta: od besed preide k dejanjem, pove, da samo razpravljanje ne bo spremenilo ničesar, da je nastopil čas akcije, obenem pa jasno sporoča vsem ljudem, da je včasih treba uporabiti tudi silo in da se tega ni treba bati. Ali po domače: včasih je treba znati udariti po mizi. D'Annunzio tako rekoč v hipu postane nacionalni junak.

Njegov dramatični slog, njegov občutek za nastopanje v javnosti, njegovo gromoglasno obtoževanje vlade prispeva k oblikovanju modela, po katerem se zgleduje še en sovražnik liberalizma – Benito Mussolini.  

Berem še eno izvrstno knjigo: Robert E. White, Karyn Cooper (2015), Democracy and Its Discontents. Knjiga je dobra zato, ker izhaja iz preprostega in zahtevnega spoznanja, kot ga je artikuliral Roland Barthes v knjigi z naslovom Elementi semiologije. Avtor v njej poudarja, da obstajata dve vrsti besedil. V prvo skupino sodijo besedila, ki ne terjajo od bralca nobenega posebnega kognitivnega ali interpretativnega napora. Taka besedila bralci zato tudi hitro pozabijo, ker se jim z njimi ni treba veliko ukvarjati. V drugo vrsto pa sodijo besedila, ki terjajo več ob bralca. Takih besedil ni mogoče zlahka pozabiti, saj mora bralec vstopiti v poseben odnos z njimi; mora jih interpretirati, ne le prebrati, kar je nekaj drugega. Ali drugače rečeno: nekatera besedila so taka, da je treba ob branju razmišljati. Demokracija se pravzaprav začne natanko s tem. Ali kot je rekel Reinhold Niebuhr (1944): demokracija je mogoča zaradi človekovih zmožnosti za pravičnost, toda zaradi njegove nagnjenosti k nepravičnosti je demokracija nujna (cit. po ibid., str. 1).

Demokracija torej ni mogoča brez kritičnega razmišljanja. Ne moremo reči, da je demokracija to, da vzamejo ljudje zadeve v svoje roke. Demokracija ni volja ljudstva. Daleč od tega. Brez kritičnega razmišljanja demokracija kratko malo ni mogoča.

Kritično lahko razmišljajo le posamezniki. Ne more ljudstvo in ne morejo korporacije. Ljudstvo ni oseba in korporacije niso osebe. Zgolj oseba lahko kritično razmišlja, vendar kljub temu živimo v svetu, v katerem imajo korporacije status posameznikov, kot nenehno poudarja Chomsky, ki imajo pravice in se ljudje do njih vedejo, kot da so osebe.

Ko v šolah vzgajajo otroke v duhu kritičnega razmišljanja, jih vzgajajo za demokracijo. Torej smemo takoj dodati, da jih vzgajajo za družbeno pravičnost, saj ne moremo razumeti demokracije, če ne razmišljamo o naravi pravičnosti.

Zaradi narave pravičnosti nobeno občestvo ne more biti tako demokratično, da ne bi moglo biti še bolj.

V kapitalizmu prepoznavamo delovanje tele zakonitosti: ko biznis ni dovolj omejen, je demokracija zgolj mrtva črka na papirju. Biznis takrat omejuje nekatere ljudi, na primer v obliki zategovanja pasu, ne pa tudi drugih, zato se obenem širi čez vse meje. Ne sprejema nobenih omejitev in se ne meni niti za katastrofalne posledice lastnega delovanja. Logika nam zato pravi: omejevati bi morali biznis, ne ljudi.

Demokracija je danes tako rekoč povsem ločena od ekonomije. Ekonomisti se sklicujejo na ekonomsko znanost, češ da vedo, kako voditi gospodarstva, da bo za vse dobro. V resnici tega ne vedo in niti nočejo vedeti. Prav demokracija ima namreč ključno vlogo v življenju občestev; to je jasno vsaj od iznajdbe demokracije, za katero so zaslužni Stari.

Kaj je torej demokracija?

Naj najprej povem, kaj zagotovo ni. Demokracija zagotovo ni prenašanje moči na institucije, kakršne so centralne banke. V svetu, v katerem imajo centralne banke izjemno moč, to pa je natanko naš svet, so ljudje vse bolj le še skupki veščin, spretnosti, sposobnosti in kompetenc. Ali kot pravi Noam Chomsky: korporacij ne zanima človek (whole person), saj jih zanima le ubogljiv, voljan in predan delavec (ibid., str. 15).

Fašizem na žalost ni zgolj abstraktna ideja iz preteklosti.