Prišli bodo in vam uničili vaša življenja. Zasedli bodo ozemlje, kjer ste si postavili hišo, vdrli bodo v vaše domove. Ukradli vam bodo službe in ugrabili vaše otroke. Preplavili bodo vaš narod, dokler se ne bo njegova identiteta izgubila in čez nekaj generacij dokončno izginila. Potem, ko vam bodo vzeli otroke, bodo uničili prave družine. Prihajajo namreč Oni, Tujci, Razdiralci vsega, kar je kleno in domače, Uničevalci tradicij in vsega avtohtonega, naravnega in pristnega. Zato se moramo združiti in narediti vse, da jim ne bo uspelo. Treba je zgraditi ograje, jih napasti z vsemi sredstvi, preden oni napadejo nas.

Tako razmišlja paranoični um, ki je danes postal eden od prevladujočih načinov razmišljanja. Ko bom v nadaljevanju govoril o paranoičnem umu, se to ne bo nanašalo na nek naključen pojav ali znamenje osebne patologije posameznikov. Paranoični um razumem zlasti kot učinek izvajanja državne politike, ki je v bistvenih segmentih dodobra podrejena imperativom kapitalistične ekonomije.

Paranoični um ima svojega nosilca v subjektu prevladujoče ideologije tega časa. Bolj ko se ljudje pustijo interpelirati, kar pomeni, da izgubijo sleherno kritično distanco do oblastnih nagovorov, bolj paranoiden postane njihov način razmišljanja (paranoidnost nikakor ni odgovor na neko objektivno nevarnost, ki naj bi prežala za ovinkom in naj bi grozila, da bo uničila naše eksistence). Paranoični um potem ne vidi več nekih čisto elementarnih dejstev, saj svet gleda skozi konstrukcije, ki služijo enemu samemu namenu: povečevanju in vzdrževanju tega, čemur je Orwell rekel miselni nadzor (thought control).

Dejstva, ki jih paranoični um ne vidi več, so na primer tale. Pred našimi očmi se dogaja humanitarna katastrofa brez primere in na tisoče ljudi vsak dan izkuša neizmerno trpljenje. Pregnani z domov, na poti v negotovo prihodnost, upajoči na boljše življenje. Na drugi strani so ljudje, ki jim gre v primerjavi s prvimi še vedno dokaj dobro. Večinoma niso življenjsko ogroženi, čeprav so tudi njihova vsakdanja življenja pogosto že zaznamovana z negotovostjo, nemočjo, revščino, brezposelnostjo, brezperspektivnostjo. Ti drugi ljudje živijo v državah, ki za razliko od onih, iz katerih prvi bežijo, še vedno vsaj nekako funkcionirajo – imajo neko strukturo, so vsaj deklarirano demokratične in oblastniki vsaj navidezno še vedno skrbijo za neko skupno dobro. Tako naj bi vsaj bilo. Obstaja torej neka ideja države, na katero se je še mogoče sklicevati.

Ideja države, ki ima svoje zametke v razsvetljenstvu, se je rodila iz zamisli o tem, da so ljudje na boljšem, kolikor imajo državo, v kateri so njihove temeljne pravice zaščitene, stanje vojne vseh proti vsem pa ni nekaj, česar bi se morali ljudje vsak dan bati kot neke realne grožnje. Države naj bi tudi zagotavljale varovanje človekovih pravic, in to ne samo njenim stalnim prebivalcem, temveč tudi obiskovalcem in morebitnim prebežnikom iz drugih držav. Slednji naj bi imeli v državi gostiteljici tudi pravico do zaščite ali azila, kolikor so njihova življenja v državi, iz katere prihajajo, ogrožena.

Države, v katerih živimo danes, pogosto ravno ne služijo namenu povečevanja obče blaginje. Države so postale tiste, ki omogočajo prost pretok kapitala in učinkovito izkoriščanje njenih državljanov (temu sicer pravijo politika zaposlovanja). Države danes postajajo tudi zaprta območja, v katera bodo lahko vstopali samo tisti, ki jih bo sistem prepoznal kot »naše«, tj. kot nekoga, ki ga bo mogoče asimilirati vanj, da ne bi bilo moteno njegovo siceršnje delovanje ali tisti business as usual.

Kapitalistična država služi temu, kar je sicer železni zakon kapitalizma: cilj je samo en in en sam – povečevanje dobičkov ali presežne vrednosti in kopičenje te v zasebnih rokah (čemur se danes z evfemizmom reče privatizacija). V kapitalistični državi so ljudje nagovorjeni kot tisti, ki morajo služiti zakonitostim, ki veljajo v kapitalizmu. Kar ne prispeva k porastu dobičkov, temu se je treba izogibati. Direktive državam prihajajo iz centrov finančne moči (»evroskupina«, ki jo sestavljajo javnosti bolj ali neznani ljudje in ki ministrom držav nalagajo ukrepe, ki jih morajo izvajati v matičnih državah). Gradnja žičnate ograje, ki so jo zaukazali vodilni v tej državi, zaradi povedanega, kot je v svojih zapisih večkrat poudaril Tomaž Mastnak, nikakor ni nastala na pobudo tukajšnjih politikov (čeprav se potem ponašajo s tem kot s svojim lastnim »dosežkom« in se nato infantilno hvalijo, češ da so ta močnejši in večji opazili in pohvalili njihov trud) – nastala je na zahtevo evrokratov, ki morajo zavarovati meje, saj bi se pretirana solidarnost na neki točki prenehala izplačati (in v kapitalizmu je racionalno natanko to, kar se izplača v smislu prirasta kapitala – profit je vselej pred ljudmi). Kapitalistična država skrbi za obče dobro samo v tisti meri, kot je nujno, da ne bi v družbi prišlo do prevelikih nasprotij, ki bi lahko povzročila odkrite nemire.

Ko ljudje živijo za bodečo žico, oblastniki pa dnevno govorijo o tem, kako skrbijo za njihovo varnost, je spontani učinek njihovega početja in govorjenja sumničavost in strah, ki se začneta širiti med ljudstvom. Slednje se zgodi še posebno takrat, ko tisti na najodgovornejših in najvplivnejših položajih v družbi uporabljajo diskurz, v katerem je vseskozi implicitno, da obstaja neka varnostna grožnja in se z njim naslavljajo na ljudi, pa čeprav ob tem ne pozabijo moralistično dodati, da je treba biti solidaren in ne smemo podžigati strasti in sovraštva, potem ko je bilo to že kar dobro podneteno s potenciranjem občutka negotovosti, dezorientiranosti, razočaranja in frustracije (ki so realni učinki izvajanja politike zategovanja pasu in krčenja javnega dobrega oz. nenehne redistribucije družbenega bogastva v prid najbogatejšim in kanaliziranje le-tega v zasebne roke). In da ne bo pomote: pozicija in opozicija sta bili v tem, kdo bo ljudem grožnjo čimbolj otipljivo in nazorno predstavil, obe zelo prizadevni. Razlika je le v tem, da se je prva nato odela v moralistično pridiganje in navidezno liberalnost, medtem ko se druga ni ustavila pred odkritim izražanjem sovražnosti in nestrpnosti, ki sta se izkristalizirali v tako neposredni manifestaciji, da je samo največjemu naivnežu ali zaslepljencu ostalo skrito, s kom ali čim simpatizira vpliven del današnje desnice (v mislih imam kajpada poziranje veljakov največje opozicijske stranke, kot jo vztrajno imenujejo mediji, pred domobransko zastavo).[1] Kultura strahu, ki postaja dominantna, je samo logično nadaljevanje izvajanja politike, ki še nima resne alternative (vsaj ne dovolj glasne in učinkovito organizirane – v tem prostoru zaenkrat protestirajo zlasti posamezniki in manjše skupine, množičnejšega organiziranja za solidarnost in emancipacijo še ni bilo).

V kulturi strahu začne prevladovati paranoični um. Problem s paranoičnim umom pa je v tem, da grožnjo vidi na popačen način, vidi jo zlasti na nekem napačnem mestu. Zanj so grožnja dobremu življenju begunci in ekonomski migranti (se pravi ljudje, ki so domove zapustili zaradi vojne in revščine, ki sta jim onemogočali živeti neko dostojno življenje ali celo golo preživetje)[2], ne pa na primer ministri, ki izvajajo varčevalne ukrepe, za katere je že nekaj časa jasno, da ne peljejo ven iz krize, ampak to le še poglabljajo; za paranoični um so grožnja otroci, ki so jih starši poslali v svet v upanju, da bo vsaj njim uspelo ustvariti boljšo eksistenco, sedaj pa so obtičali v neki podalpski državici, ki je na tem, da jim bo odrekla še pravico do azila, ne pa na primer bivši ministri, ki so se v času svojega mandata zadevali in zakajali na račun ljudi, ki plačujejo davke; grožnja postane begunska deklica, ki se je »preveč približala« šoli, saj je opazila skupino otrok, s katerimi bi se rada igrala, pa so jo nato – hvala bogu pravočasno opazili in so potem za vsak slučaj »incidentu« pridali še zgodbo o skupini muslimanskih moških, ki po tej isti vasi hodijo z noži v rokah …, ne pa na primer politični voditelj, iz besed katerega vejeta sovraštvo in cinizem (ki samo navidezno nista tudi sovraštvo in cinizem do lastnih sodržavljanov in sodržavljank – tistih seveda, ki ne spadajo v isto kasto kot on) …

Kako se upirati paranoičnemu umu? Namesto kulture strahu je treba graditi kulturo solidarnosti in pravičnosti, ki gre skupaj z izumljanjem politike: »Politiko moramo na novo premisliti, mora pa jo voditi trdna vizija, ki ji bodo ustrezala trpežna in vztrajna organiziranja, ki bodo vključevala mlade, sindikate, delavce, različna družbena gibanja, umetnike, intelektualce in druge ljudi. Deloma to pomeni ponovno obuditev radikalne imaginacije, da bi se s tem lahko spoprijeli s krizo odnosa do zgodovine in zmožnosti svobodnega delovanja, obenem pa se začeli ukvarjati s čustvenim in etičnim razponom strahu in človeškega trpljenja. Za boj zoper neoliberalno protirevolucijo bodo morala družbena gibanja ustvariti nove javne prostore skupaj z novo govorico, ki bo omogočila ljudem, da bodo povezali svoje sebstvo z javnim življenjem, družbeno odgovornostjo in zahtevami globalnega državljanstva. Tu gre torej za potrebo vzpostaviti alternativno vizijo pristno demokratične družbe in globalnega reda, ki ima ohranjanje in varovanje temeljnih političnih svoboščin in človekovih pravic za svojo prioriteto.« Alternativa v obliki samoorganiziranja ljudi, ki bo potekalo na predpostavki enakosti, solidarnosti in družbene odgovornosti, skupaj z odpiranjem javnih prostorov – te lahko odpira samo javna raba uma ali svobodno razmišljanje, ki je usmerjeno k občemu ali univerzalnemu dobremu – bo hkrati pomenila učinkovit upor kulturi strahu, sumničavosti, sovraštva in cinizma.[3]

Način, kako se ljudje paranoičnemu umu ne upirajo in mu podlegajo kljub temu, da so univerzitetno izobraženi in zasedajo družbene položaje, kjer bi morali drugim postaviti zgled v skrbi za sočloveka in velikodušnosti, so pokazali tisti profesorji kranjske gimnazije, ki so proti nastanitvi otrok v dijaškem domu zbirali podpise in se s tem dokončno blamirali, saj so zgubili sleherno moralno integriteto in niso več kompetentni za to, da delujejo v institucijah, katerih poslanstvo je vzgoja in izobraževanje.

V svojem prizadevanju negovati empatijo in skrb za skupno dobro ne bi smeli nasedati onim, ki trdijo, da je kakršen koli poskus ustvariti pravičnejšo družbo (takšno, ki ne bo temeljila na sebičnosti in tekmovanju, temveč na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju) obsojen na neuspeh, saj naj bi bili ljudje po naravi sebična bitja. Da bi se učinkovito spopadli s takšno idejo o človeški naravi, se velja spomniti tudi besed Noama Chomskega iz nedavnega intervjuja (Why I choose optimism over dispair), ki ga zaključi takole: »Ker obstajata tako zatiranje kot represija, moramo reči, da obe odsevata človeško naravo. Toda enako velja za sočutje, solidarnost, prijaznost in skrb za druge – in za nekatere pomembne osebe, kot je bil Adam Smith, so bile prav to bistvene lastnosti ljudi. Naloga družbene politike je oblikovati načine naših življenj skupaj z institucionalnimi in kulturnimi strukturami tako, da bodo dajale prednost neškodljivim vidikom naše temeljne narave, medtem ko bodo zatirale tiste uničevalne. Izbiramo lahko med dvema možnostma. Lahko smo pesimistični in odnehamo, s tem pa pripomoremo k zagotavljanju, da se bo zgodilo najslabše. Lahko pa smo optimistični in poskušamo dojeti, kakšne so možnosti, ki nedvomno obstajajo in morda nekaj pripomoremo k temu, da bomo svet naredili boljši. Pravzaprav ni kaj dosti izbirati.«

Gre pa kajpada za izbiro, ki jo bo nujno moral vsakdo narediti sam.