Moram nekako ubesediti iskren gnus, ki ga v teh dneh občutim ob številnih protestih nad zavračanjem beguncev. Še toliko bolj primer podpisovanja peticije v Kranju proti šestim otrokom, ki so se znašli tukaj, v teh zabačenih krajih, kjer jim nismo sposobni zagotoviti niti varne tople sobe in dnevnih obrokov. Sram me je, res me je sram, da spadam med ta narod, folk, Slovenceljne, Butalce,...to, da to ubesedim, je praktično eden od načinov da se do te splošne paranoje vsaj malo distanciram.

Panika in strah v ljudeh se širita kot virus Zika, povsod tam, kjer sploh ni utemeljenih ali upravičenih razlogov za kaj takega. Pa saj to so ljudje in ne ljudožerci, niti vesoljci, niti niso serijski morilci! A v naši zaplankanosti, ki ji očitno ni videti konca, se starši bojijo za svoje otroke kot bi Oni žrli Evropejce in še posebno Slovence, ki so prava poslastica, saj jih težko prebaviš, ko pa jih, te zapopade nadležna smrdljiva driska. Ti po duši ubogi starši, ki zganjajo vso to paniko, pred ne vem čim in kom, jim je po drugi strani očitno prav vseeno kakšen zgled dajejo svojim otrokom s svojim ravnanjem, kaj jih neposredno učijo skozi to zgodbo. Očitno so brezskrbni in pomirjeni, ko jim kupujejo iphone, jim dajo denar za disko, drogo in alkohol, ter jih učijo egoizma, brezbrižnosti, pohlepnosti, povzpetništva. Učijo jih nauka kako biti človek človeku volk. Važno je le, da so tako ali drugače prvi na vasi. No, če pa res imaš višje ambicije, potem jim za zgled pokažeš Melanijo Trump iz Sevnice.

Sirci in drugi reveži, ki bežijo stran od vojnih grozot, so za nas izmeček, naj grejo naprej, naj grejo preko naših mej, kamorkoli že, le da nam ne ostanejo »tle na naši zemlji«. Tukaj imamo svoje planke, kozolce in gostinske šanke, kjer popivamo, šimfamo, se za zabavo sem ter tja tudi zravsamo, pa malo zajodlamo in se zavrtimo na Modrijanov viže. Slovenska folklora pač; če pa višje kulture si želiš v visokih petkah in večerni toaleti se s prijatelji v Cankarjevem domu dobiš. Tudi tam ni tako dolgočasno kot se doma iz televizije zazdi, saj vedno znova, že tradicionalno kakšna afera se zgodi.

Saj res, imamo tudi lepe cerkve in kapelce, ki krasijo brda in gore, postavljene so v zelene vasice, kjer zvonovi skupaj s petelinčki zbujajo te. Pa je tukaj še veliko župnišče, kjer sta župnik in njegova gospodinja, na dvorišču pa velik audi, da se kdaj med farane zapeljeta. V duhu krščanskem se živi, na videz v miru in spokoju vse se zdi, kjer se ubrano prepeva, v ofer vestno se denarčke deva. Tukaj v dolini Šentflorjanski, na tej sončni strani Alp, imamo tudi povsem samosvojo interpretacijo krščanskih naukov in prevodov besed papeža Frančiška.

Usmiljenja, če nisi naš, ti ne spoznaš;

vrata cerkva, župnišča ali drugega cerkvenega prenočišča za begunce se zapro, saj ti k nam ne spadajo, naj zanje kar država poskrbi, dovolj je, da za slovenske revne družine poskrbimo mi;

tudi toplega obroka za vse mi nimamo, kajti pri nas samo na svinjski masti kuhamo.