Cerar je dobil te dni posebno Junckerjevo spodbudo (sic!), ker je predlagal, da bi države sodelovale pri obvladovanju begunskega toka. Naj ponovim: dobro plačani državni uradnik je dobil pohvalo od drugega še bolje plačanega državnega uradnika, ker je predlagal sodelovanje držav pri reševanju problemov, ki že dolgo časa zajemajo številne države in od njih objektivno terjajo sodelovanje, saj so brez sodelovanja problemi preprosto nerešljivi. Sem kaj spregledal ali pa se res nekdo norčuje iz nas?

Govorjenje ministrskega predsednika Cerarja navidezno pomirja Slovence, saj jim sporoča, da živijo v normalni državi, ki sodeluje z drugimi normalnimi državami. Od držav se sicer pričakuje, da sodelujejo, saj živimo v globalnem svetu, v katerem je edina normalna drža pač medsebojno sodelovanje. Za sodelovanje zato ne pričakujemo nobenega nagrajevanja in nobene pohvale, saj je sodelovanje nekaj takega kot dihanje zraka, ki ga potrebujemo za preživetje. Nihče ni nagrajen in nikogar tako ne hvalimo, ker ima normalna pljuča, s katerimi lahko diha.

Od dobro plačanih državnih uradnikov se torej pričakuje, da sodelujejo. Če ne znajo ali ne zmorejo, jih je treba takoj zamenjati.

Toda tudi JJ ima svoje predstave o normalni Sloveniji in o nenormalni oziroma protislovenski politiki. Njegov besednjak je drugačen od Cerarjevega, zato tudi spodbude in pohvale prihajajo od drugod.

Ko poslušate JJ-ja ali v zadnjem času njegovega morebitnega sodruga Primca, dobite zelo hitro občutek, da se ne pripravlja le na predčasne volitve, ker bi rad čim prej na oblast, temveč kar na križarski pohod za Novo Slovenijo. Morda sta ključni ideji križarskega pohoda krvavenje za domovino in homoseksualnost, ki je del širšega konteksta moralne čistosti. Ker sem zaskrbljen za prihodnost domovine, v nadaljevanju zato komentiram obe zamisli.

Prvič. Pred mnogimi leti, v totalitarni Jugi, sem nekega poletja kot najstnik odšel v prostovoljno delovno brigado na Brkine. Gradili smo vodovod za domačine. Leta 1991, ko totalitarne Juge ni bilo več, sem bil vpoklican v vojno, ker je jugoslavanska vojska, v kateri sem se sicer nekaj let prej usposabljal za vojaka, v zadnjem krču napadla mojo novo domovino, Slovenijo. Lahko bi dezertiral, a nisem. Nisem krvavel za Slovenijo, saj se je vojna končala prej, preden bi lahko zakrvavel, toda dejstvo je, da vem, kaj pomeni odločiti se, da bi krvavel za domovino.

Take izkušnje nima vsak človek. Je pa to izjemno pomembna izkušnja. Ko sem odhajal v vojno, je obstajala možnost, da se ne vrnem, da me torej ubijejo. Doma sta bila sin in žena. Če se ne bi vrnil, bi ona postala vdova, on pa bi bil sirota brez očeta. Vse se je srečno končalo, danes pa nekateri vnovič obujajo zamisel o krvavenju za Slovenijo, čeprav ni na vidiku nobene vojne. Kaj se dogaja?

Desnica vsekakor pridobiva na moči. To se dogaja. S prihajanjem beguncev pridobiva še bolj. Cerar miri državljane, da je Slovenija varna in da dobiva pohvale, toda desnica ni naivna. Migrantov ne želi nihče v Sloveniji. Ne želi jih imeti za sosede. Krščansko usmiljenje ne pomaga in v praksi ne deluje, ko gre za ljudi, ki bežijo pred vojno. Ljubezen do bližnjika je nenadoma zgolj retorična figura, mrtva črka na papirju.

Krščanska ideologija je vedno znova na strani desničarjev, zato se ljudem prikazuje kot nazadnjaška, mračna, srednjeveška. Jezus je sicer učil nekaj drugega, vendar ne smemo mešati njegovega učenja z ideologijo.

Drugič. V času nastajanja prvih univerz, bilo je v XII. stoletju, se je širil rek, da je najbolj koristno učiti se vsega in da se pozneje vedno izkaže, da čas, namenjen takemu učenju, ni bil vržen proč. Dodati velja še zamisel, da je vednost nad vsako vero in da se moramo zato zanašati nanjo, ne pa na vero ali religijo.

Vse to je bilo teologom in filozom v temačnem srednjem veku že jasno. Ne vsem, seveda, a saj nikoli ni vsem jasno.

Ključna napaka, ki jo delajo ljudje, ko razmišljajo o svetu, v katerem živijo danes, je slepo zanašanje na naravo ali na Boga. Včasih so zato prepričani, da je nekaj res samo zato, ker ima nalepko naravno, drugič so prepričani, da je enako nekaj res, ker naj bi za to domnevno poskrbel Bog. Ko so soočeni z dokazi iz narave ali z dokazi o naravi Boga, pogosto še naprej vztrajajo pri svojem in se obnašajo trmasto; ne vedo, da je vse skupaj tesno povezano z naravo želje in z nadjazom. Takim ljudem na žalost ni pomoči, ker ne bodo nikoli odstopili od svojih fantazem. Primer je homoseksualnost. Sprehodimo se zato skozi nedavna znanstvena spoznanja o homoseksualnosti v naravi, iz katere kot živalska vrsta tudi izhajamo.

Narava mora biti heteroseksualna. Zdravi razum, zaslepljen z religijo, je bil dolgo prepričan, da mora biti tako. Ni znal pojasniti, zakaj bi moralo biti tako, zato se je skliceval na Boga. Celo znanstveniki so dolgo verjeli, da je res tako, zato so pazljivo zanikali vse oblike homoseksualnega vedenja med živalmi.

Nekateri so torej vedeli, da se tudi živali vedejo homoseksualno, drugi pa se takega vedenja niti zavedali niso. Ko je vse več znanstvenikov poročalo o homoseksualnem vedenju med sloni, pingvini in kiti, so njihova poročila pazljivo izločali, da so ljudje še naprej živeli v blaženi nevednosti in verjeli, da je narava heteroseksualna, ker je Bog tako odredil.

Ko je bilo objektivnih dejstev, da narava ni taka, kot bi hotel zdravi razum, zanašajoč se na vraževerje, več kot dovolj, so uporabili druga orožja, da bi ohranili pri življenju lastne fantazme.

Morda je kaka žival kdaj pa kdaj res homoseksualna, so trdili, vendar so to le izjeme, ki jih znamo pojasniti. Na primer: če so samci in samice dolgo časa ločeni, je normalno, da si v sili eden ali drugi pač pomaga s tem, kar je pri roki. Torej: če samec ne najde v bližini samice, je drugi samec še kar dobra rešitev. Ko je v bližini samica, pa se za samce niti ne zmeni. Zadeva je rešena.

Ali pa tudi ni. Samci, ki ne morejo do samic, se včasih spravijo kar na mladiče. Pedofilija torej. Zadeva je še hujša, kot se je zdelo na začetku: v naravi ne obstaja le homoseksualnost, temveč obstaja tudi pedofilija.

Zopet je pri roki rešitev: vse te oblike vedenja so nasilne in predstavljajo redke izjeme. Narava je v glavnem še vedno heteroseksualna.

Toda dejstva so kljub vražam in človeškim željam oziroma fatazmam neizpodbitna. Tjuljnji tvorijo homoseksualne pare, ki očitno ne temeljijo na nasilju, temveč so nežni, konsenzualni in zelo čustveni. Podobno se vedejo samice neke afriške antilope. Ko nastopi čas parjenja, se nekatere samice vedejo druga do druge natanko tako, kot se navadno obnašajo samci do samic.

Tudi bizoni tvorijo homoseksualna občestva. Mladi samci se družijo med seboj tudi v primeru, ko so v bližini samice.

Nekateri znanstveniki in verniki kljub dejstvom ne popuščajo in še naprej vztrajajo, da je narava heteroseksualna in da je homoseksualnost zgolj čudna in nekoliko perverzna izjema brez smisla in smotra.

Še vedno je torej treba varovati zamisel, da ima seks nekakšen smisel, smoter in seveda cilj: reproduciranje. Vse to je potrebno zaradi želje in medsebojnih identifikacij, ki omogočajo občutke pripadnosti.

Potem pa šimpanzi, nam bližnji sorodniki, dokončno postavijo vse mogoče človeške teorije in predstave na glavo.

Med njimi je mogoče opaziti vse oblike seksa, ki vam pridejo na misel. Seksajo vedno znova in to brez očitnega smotra ali posebnega cilja, kot je reprodukcija. Seksajo tudi mladiči – med seboj, z odraslimi, odrasli z njimi. Seksajo od zadaj, pa tudi tako, da se gledajo, kar je sicer značilno za ljudi. In homoseksualno vedenje ni marginalizirano. Je le del vsakdanjeg življenja.

Pavijani vstopajo v homoseksualne medsebojne odnose, ki lahko trajajo nekaj sekund, včasih pa so trajnejši, kar pomeni, da lahko trajajo nekaj let.

To pa ni še nič v primerjavi z delfini, ki lahko tvorijo vseživljenjske homoseksualne pare. Ti lahko iščejo skupne samice, vendar ostajajo skupaj, medtem ko samica odide. Ko partner umre, vdovec lahko poišče nov homoseksualni par in skupaj tvorijo trojec.

Obstaja tudi homoseksualno vedenje med dvema različnima živalskima vrstama, ne le znotraj ene same – na primer med hobotnicami.

V svetu narave velja tudi dejstvo, da mladiči zelo redko živijo z očetom in mamo. Praviloma živijo na vse druge načine, le z mamo in očetom ne. Lahko rečemo tudi tole: če ima samica ob sebi dva samca, ima več možnosti za preživetje, bolje pa se godi tudi mladičem, na katere pazijo tri odrasle živali. Vodilni samec tako pazi na samico in na drugega samca, mladiči pa so na varnem. Samca se parita s samico in vsi so srečni.

Desničarski križarski pohod utegne kljub objektivnim dejstvom, znanstvenim spoznanjem in zmožnostjo za neodvisno razmišljanje pahniti Slovenijo v srednji vek. Potem bo veliko krvavenja za domovino, homoseksualci pa bodo še bolj na udaru, kot so že.