"Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu." Ker nismo na kvizu, nam ni treba ugibati, da gre za slavne uvodne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga spisala Marx in Engels davnega leta 1848, torej ravno na evropsko pomlad narodov, ki je vzpostavila nacionalne identitete, kakršne poznamo danes. Paralele z današnjim časom se ponujajo kar same od sebe. Komunizem je (vsaj iz Evrope) odšel, strah je ostal, le da je prevzel novo podobo – preoblekel se je v mladega muslimana nekje v Kristusovih letih z iphonom v roki, ki je trdno odločen, da bo osvojil Nemčijo. Ker pa pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, je s sabo potegnil še celo armado svojih rojakov, ki skupaj s svojimi familijami grozijo, da bodo preplavili Evropo.

In spet so se združile ta iste stare sile Evrope proti temu strahu in začele postavljati bodečo žico. In to le nekaj let po tistem, ko so vsi evropski mediji skupaj z evropskimi politiki vzhičeno slavili arabsko pomlad narodov, kot so imenovali dogodke v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Siriji, kjer so tamkajšnji samozvani borci za svobodo poskušali zrušiti oblast v svojih deželah. Pred očmi ganjenih novinarjev se je gotovo vrtela evropska pomlad narodov iz leta 1848, ko so z vzhičenimi besedami slavili upor proti krvavim diktatorjem, kot so jih imenovali, ki so kot domine začeli padati pred njihovimi očmi. Vendar pa je ta pomlad preskočila kar dva letna časa in se kaj hitro sprevrgla v zimo, ki je brž pokazala ostre čekane: uporniki za svobodo narodov so postali zakrknjeni teroristi, ki niso izbirali ne sredstev ne ciljev za dosego svojih peklenskih načrtov, namesto liberarne se je pred našimi očmi začela odvijati konservativna revolucija z uvajanjem šeriatskega prava, kar po domače pomeni sekanje glav, obešanje in druge srednjeveške oblike mučenja. Konstantno bombardiranje tamkajšnjih mest je nekoč urejene in celo socialne države, kot sta bili Libija in Sirija, spremenilo v puščavo, v kateri ni bilo več mogoče živeti. Diskurz medijev se je sicer spremenil, toda bilo je že davno prepozno. Pomlad narodov se je spremenila v največji eksodus narodov po drugi svetovni vojni. Evropa, ki je skupaj z ZDA v okviru Nata podpirala v upornike preoblečene teroriste, se je nenadoma morala soočiti s posledicami svojih nepremišljenih dejanj. Predvsem pa je prišel čas, da se končno sooči tudi sama s sabo. Politika odprtih meja, ki je sicer veljala samo znotraj še vedno zaprtih zunanjih mej, slavni shengen, se je pod pritiskom beguncev iz Bližnjega vzhoda, ki so se jim pridružili še prebežniki iz drugih, tudi balkanskih držav, ki so začutili možnost boljšega življenja (kdo bi jim zameril), je začela pokati po šivih. Ideja o svobodnem pretoku ljudi in informacij je izhlapela kot pobožne želje, in grajenje zidov in ograj je bilo samo še vprašanje časa. Strah je očitno prevladal nad razumom, dopuščanje drugačnosti, ki se je propagiralo pod floskulo multikulturne Evrope, pa je bilo itak vedno samo pravljica za lahko noč. Nacionalne entitete so se ponovno potegnile vase, pa ne zato, ker bi začutile spet kakršnokoli pomlad, ampak zato, da bi dale prostor najbolj primitivnim oblikam nacionalističnih, šovinističnih in ksenofobnih izpadov proti vsemu, kar ogroža njihovo umišljeno identiteto. Namesto pomladi 1848 se je nenadoma prikazalo leto 1933, to je čas, ko je Evropa z odprtimi ali bolje iztegnjenimi rokami pozdravila prihod Hitlerja na oblast. O teh paralelah pa prihodnjič, da ne bomo prehitro razkrili vsega naenkrat. Good night and good luck!

Vid Sagadin Žigon