V enourni predstavi Žiga Čamernika z naslovom Gospod predsednik se pred nami odvije življenje sodobnega politika. Ko rečemo sodobnega, mislimo dandanašnji čas, čas, ki ga živimo v sedanjiku, se pravi prav zdaj. Kraj dogajanja je globalen, saj imamo pred seboj človeka, ki ga z lahkoto postavimo na katerikoli konec sveta (Rusija, Kitajska, EU, Amerika). Gre za svojevrstno pripoved, ki izrablja vse prvine drame, komedije in tragedije, da nam spregovori v jeziku ideologije, ki je prvovrstno lepljivo jedro vsake globalne politike in politikov. Mono-gledališko dramo-komedijo (dramomedijo kot je zapisano v podnaslovu predstave) igra gospod predsednik sam. On nas nagovarja in hkrati razlaga, poučuje, analizira, interpretira nori vsakdan volilke in volilca, visoke politike, zgodovine, rasizma, finančnega kapitala, bank, obrestnih mer in rumene intime, ki jo tako radi beremo in sledimo v najrazličnejših medijih takega kova. V izjemnem loku interpelacije predsednik svoje volilce spreminja iz posameznikov v subjekte politike. In to naredi na enkraten način.

V sami pripovedi svojega še-ne-predsedniškega-mesta nas najprej začara s klasičnimi malomeščanskimi (danes v politično korektnih časih bi rekli demokratičnimi) maksimami tipa V življenju je potrebno imeti vizijo; Še tako slaba stvar, je za nekaj dobra; Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše; Vsak človek ima svojo usodo, mora jo samo prepoznati in nato z vsemi svojimi silami slediti... S takimi reki se gledalci istovetimo, saj vidimo predsednika iz mesa in krvi, ne pa kot simbolno funkcijo, ki vselej manipulira ne samo z drugimi, temveč tudi s seboj. Tu nastopi past za gledalca, saj nujno pade skozi predsednikov nagovor v svojo lastno dramo nemoči in podrejenosti oz. subjektivnosti. Gledališkost tako prehaja iz odra v življenje. Iz te drame se igralec in gledalci ne moremo izvleči s klasično starogrško katharsis, temveč je potrebna analiza ideoloških praks in mehanizmov življenja (se pravi tudi odra).

Začetnemu odkrivanju kako-postati-predsednik sledi oris vsakodnevne borbe že-predsednika-politka, katerega življenje je v popolnem razsulu, trpljenju in vseh mogočih begih, ki so nujne in slepe ulice tako uravnavanih življenj. Seveda je res, da je predsednikovo življenje katastrofa, a kakšno je šele naše, ki smo ga izvolili? Ali še natančneje: vse moči, ki jih volilec ima, smo spremenili v popolno nemoč političnega sistema, ki ni nič drugega kot mašina neskončne algebre (torej navadnega statističnega seštevanja in odštevanja). Dandanes štejejo kvantitativne analize, statistični podatki, nacionalni interesi, strukturne reforme in BDP. Vse te velike besede so prazne, ne pomenijo popolnoma nič, so manj kot ništrc, a imajo najlepše in najmogočnejše učinke pri tistih, ki odločajo (se pravi političnimi elitami in volilkami in volilci, ki so prenehali biti državljanke in državljani).

Gospod predsednik smo mi sami, mi izgubljenci na ladji norcev, ki je z izredno lahkoto prepustila vajeti izvoljeni eliti, katera igra na naš sentiment, ubogljivost in zlo nemišljenja. Živimo v časih, ko je mišljenje popolnoma nepotrebno, saj je dovolj zadovoljevanje potreb kruha in iger. Prostori za demokratične potenciale pa žal počasi izumirajo. Ljudje si želimo simulakrov in izvoljena elita to ve. Zato jih tudi živimo. Da, res je, živimo v najboljšem od vseh možnih svetov!

Izjemnost predstave pa se tu ne konča. Gospod predsednik razbija vsaj še en mit gledališča ali igralstva. V klasičnem meščanskem gledališkem svetu smo vajeni, da nam igralci predstavljajo znake najrazličnejših čustev. Take predstave so zato po pravilu neinovativne in ponavljajoče. Enkrat predstavljeni znaki čustev vselej, v vseh naslednjih ponovitvah, še zmeraj ostanejo isti znaki. Take predstave zato nikoli niso vredne večkratnih ogledov. Če pa predstava izvablja čustva in ne znakov le-teh, smo na popolnoma drugem in drugačnem terenu gledališča. V takem gledališču prihaja do mistifikacije odvijanja na odru in hkrati do demistifikacije na sedežih, ki gledajo (na) oder. In obratno! (De)Konstrukcijski procesi so tako obojestranski, vedno novi in poživljajoči, zato še kako resni in nagajivi, ideološki in analitični, univerzalni in enkratni ter nikoli ponovljivi, razen v svoji ustvarjalni-čustvenosti, ki so z vsako ponovitvijo pomensko in čustveno drugačni. Taka igra je zavezana etiki in ne morali. V sodobnem svetu imamo morale še preveč, vidimo in čutimo jo na naših telesih iz dneva v dan, od klasičnih nakupov v špeceriji do aktivnosti v službah in intime med štirimi zidovi. Etika pa pomeni prelomiti, začrtati, na novo ubesediti in udejaniti nekaj, kar se ne da stlačiti v norme in pravila ter zakone. Je praksa svobode in je teorija te iste prakse. Vedno znova in vselej na nov način izmakniti človeku tla pod nogami. Tako delo je zato naporno in tudi učinek ali rezultat ni vselej poplačan. Je pa nešteven in singularen. In prav zato univerzalen.

V sodobnem svetu najrazličnejših in najbarvitejših prijateljskih omrežij, je potrebno zakričati, da umetnost ni stvar všeščkanja. Umetnost ni prijazna mati in/ali pastoralni oče. Umetnost je rušilka sodobne morale. Je uničevalka in uničenje samo. Zato sta prva koraka vstopanja v umetnost groza in krik nad primitivnostjo in ideološkostjo vsakdana, v katerem tako lagodno, mirno in lepo živimo. In prav taka umetnost je predstava Gospod predsednik.