»Goni se v tri pičke mile materine!« sem zarohnel, ko sem si ogledal njegov zadnji film. To se mi je že zgodilo – ko sem prebral knjigo Joanne Rowling Prazen stol. Večina tega, kar velja za Joanne, velja tudi za Quentina. A kar velja za Quentina, velja samo za Quentina …

Najprej je ustvaril najboljši neodvisni film vseh časov. Potem je ustvaril najboljši odvisni film svojega časa. Medtem ko so filmarji širom sveta ponavljali njune finte, kar v pomanjkanju lastnih zamisli še vedno počnejo, je tretjega sestavil iz povsem drugih fint.

… Ter ušel zasledovalcem in oponašalcem. Mojstrovine ne moreš razumeti ali ne razumeti; za kaj takega je preenostavna in prezapletena. Z mojstrovino se ne moreš strinjati ali ne strinjati; za to je pregloboka in preplitka. Mojstrovina te prepoji ali pusti hladnega … Mojstrovini ne moreš ničesar ukrasti. Če to storiš in daš v svoj film, se bo na 100 kilometrov videlo, da nisi izviren. Mojstrovini tudi ne moreš ničesar dodati ali je v svoji različici izboljšati. Mojstrovino lahko samo občuduješ, ne moreš pa se po njej zgledovati …

… Razen če si Tarantino. Tarantino lahko krade in je izviren. Tarantino lahko mojstrovinam doda in jih izboljša, ne da bi jih užalil. Zakaj? Ker jih spoštuje …

Kako nadgraditi Šund? Tako da narediš nekaj drugega in drugačnega, kar je enako dobro – npr. Jackie Brown. Odlične stvaritve ne nadgradiš, ker je ne moreš, ampak se ji postaviš ob bok … Kako se postaviš ob bok Jackie Brown? Tako da ubiješ Billa, in to v dveh delih, od katerih je eden dogradnja drugega …

Tako je Quentin film za filmom prišel, kamor pridejo samo Veliki Mojstri – na točko, kjer se lahko igra ne le z zgodbami in filmskimi slogi, ampak z vsem. In Quentin to tudi počne. Tekmuje z zgodovino in zmaga on, ne zgodovina. Drugo proti drugi naščuva združenodržavske svetinje in pusti, da se pobijejo, pa ostane v resničnem življenju živ in ga nihče ne izžene …

Zdaj bi lahko naredil karkoli. Mirne duše bi se lahko prevzel in se lotil največjega, najboljšega, najizpovednejšega in najpopolnejšega filma vseh časov, s katerim bi presegel vse, kar so doslej naredili drugi in kar je naredil sam.

In točno to je tudi naredil. A kot Veliki Mojster, drugače …

Največji, najboljši, najizpovednejši in najpopolnejši film vseh časov (vsaj do njegovega naslednjega) je za tri ure zaprl v barako. Počastil je igralce, kot vedno: dal jim je zaupanje, svobodo, čas, prostor in vloge, da so se lahko razmahnili do svojih (brez)meja (Če bi igralcem kdo dal na izbiro 1.000 devic, igralkam pa 1.000 bogatašev, ali vlogo v Tarantinovem filmu, bi vsi, ki so pri sebi, brez oklevanja izbrali slednje.) … Počastil je Aristotela ter skoraj v celoti upošteval njegova predpotopna, a učinkovita navodila … Počastil je Shakespearja: če bi ta živel danes, bi verjetno skupaj pisala scenarije … Počastil je šah in poker: tako kot on postavlja figure in meša karte, se to počne le še pri teh dveh igrah, kadar jih igrajo velemojstri … Počastil je gledališče: naredil je govorno dramo, ki bi jo lahko brez večjih posegov v scenarij uprizorili na odru. Počastil je nemi film: če bi odvratneže gledali brez zvoka, bi zamudili ravno toliko, kot bi s tem pridobili … Počastil je detektivke: ko bomo film gledali drugič, tretjič in petič, bomo bentili, kako nam je lahko prvič, tretjič in četrtič ušlo toliko namigov, povezav in sladkorčkov za sladokusce … Počastil je evropski film: evropski filmi težko shajajo brez dežja in stranišča, on pa je film obdal s snežnim viharjem, v stranišče pa je zmetal pištole …

A ni le častil; vrgel je tudi kakšno rokavico. Z bruhanjem je vrgel rokavico vsem, ki so kdaj ufilmili bruhanje, tako kot jo je s Steklimi psi vsem, ki so kdaj ufilmili streljanje … Z mrazom in vetrom je vrgel rokavico vsem, ki so kdaj ufilmili mraz in veter, in to ne da bi kdo zmrznil ali bi ga nosilo po zraku … Meso in kri iz svojih prejšnjih filmov je dogradil. Ljudi v mrazu zebe. Po potovanju so utrujeni, lačni in žejni. Če so ranjeni, jih boli … Meso in kri sta lahko meso in kri tudi na filmu; a zadnje čase je videti, kot da se tega zaveda samo Quentin …

Najbolj veličastno pa je oklofutal sodobno holivudsko filmografijo, ki se iz filma v film drži gesla: »Hitreje, glasneje, nasilneje!« »Let's slow it down! Let's slow it way down!« (»Bolj počasi! Dosti bolj počasi!«) reče eden od odvratnežev. Film ga prime za jezik …

… In to že na začetku. Namesto veličastnega jamesbondovskega uvodnega prizora z dirkanjem, streljanjem, eksplozijami in trupli – ki bi si ga zapomnili do naslednjega filma z veličastnim jamesbondovskim uvodnim prizorom z dirkanjem, streljanjem, eksplozijami in trupli –, nam postreže z uvodnim prizorom, ki si ga bomo zapomnili za vedno. Ni veličasten … in ravno zato je veličasten. Naredi ga lahko samo Tarantino po vsem, kar je že naredil – kot aperitiv za tiste, ki tako kot on ljubijo Film …

Kdor pozna Tarantina, ima medtem, ko 'se vleče' ta uvodni nič, čas, da se v popolnosti zave, da so Quentinove stave na samega sebe visoke do neba – tako visoke, da se ne rabi bati, da bi bil razočaran. In ni …