Redkokdaj imamo priložnost videti kaj takega, kot je film Pride (Matthew Warchus, 2014). To je eden tistih redkih umetniških izdelkov, ki me od začetka do konca navdušujejo s svojo preprostostjo, neposrednostjo, odkritosrčnostjo, širokogrudnostjo, humorjem, inteligenco, toplino, empatijo in pristnim odnosom do sočloveka. Navdihujejo me, dajejo mi moč, v meni vzbujajo plemenite občutke in mi sporočajo, da je vredno živeti, se bojevati za velike ideale, ideje, skupne stvari, komunizem in s samim bojem ustvarjati smisel življenja, saj vemo, da ta ne pada z neba. Ob takih filmih se ne sramujem solz, obenem pa se prepuščam neizmernemu uživanju v medsebojnih odnosih, ki razkrivajo, kako izjemni so ljudje, kaj vse zmorejo, kaj znajo, koliko volje imajo, kako dobri so in kako se znajo spremeniti, ko spoznavajo, da smo nekje globoko res vsi enaki, čeprav je vsakdo drugačen. In čisto zares postane na koncu jasno, da nas bogati edino in samo različnost, ki jo velja negovati in kultivirati z vsemi močmi, ne pa preganjati, poniževati in uničevati. Kultiviranje različnosti je sicer pametno in je dobro, toda oboje se v življenju vedno znova nekam izgubi, uveljavlja pa se to, kar je neumno, grdo, pritlehno, ponižujoče in razdiralno. 

Poganska filozofa obiščeta svetega Antona, za katerega sta slišala, da je moder človek. Ko se srečajo iz oči v oči, jima Anton mirno odvrne: če sem neumen, zgolj izgubljata čas, če pa sem res moder, kot trdita, bi me morala posnemati, kajti modrost je dobra, dobre stvari pa velja posnemati. Tako kot Sokrat živi Anton skromno in intelektualno ponižno, zavrača pa tudi to, kar imajo drugi ljudje za normalno.

Če sta bila moža modra, ju kajpak velja posnemati, saj je to dobro; če sta bila neumna, ju je bolje čim prej pozabiti.

V vsakem primeru pa moramo razmišljati, saj sicer ne moremo ugotoviti niti tega, ali sta bila modra ali ne, kaj je res in kaj ni. Razmišljanje je dobro.

Sveti Avguštin ni nikoli v zadregi, ko je treba pojasnjevati študentom, zakaj je vredno razmišljati, iskati resnico in se truditi, da bi jo spoznali. Resnice namreč ne iščemo iz čisto akademskih razlogov, ima navado reči, temveč jo iščemo, ker prinaša resnično srečo, nepopačeni blagor.

Naše iskanje resnice pa ni dobro le za nas, temveč je dobro za vsakogar, zato je treba vztrajati. Na tem je nekaj univerzalnega.

Avguštinov poudarek je vreden, da ga sprejmemo: ko govorimo o resnici, govorimo o zahtevnem delu, o sreči in blagru ljudi. Govorimo pa tudi o gotovosti, ki sicer spremlja vse, kar je univerzalno. Človek je lahko gotov in prepričan vsaj v to, da obstajajo kontradikcije sveta.

A za vse to se je treba potruditi. Za dobro se je treba truditi; vredno se je truditi.

Živimo v svetu, v katerem nima intelektualna ponižnost nobene vrednosti več, skromnost je zaukazana z dekretom, in ni pristna, saj je izsiljena, elita se prav zato kopa v izobilju, saj zanjo ne velja, normalnost pa je vse bolj prepredena s tem, kar imenuje Lacan jouissance. Konec je blizu. Odnos do boga bo zato objektivno vse aktualnejši in pomembnejši.

Sveti Anzelm se ne moti: človek lahko misli nekaj takega, da ne obstaja ničesar, kar bi bilo večje od tega, kar misli. In to je bog. S tem ni rečeno, da lahko mislimo boga; lahko zgolj mislimo, da bog je.

Nisem zapisal, da obstaja. Bog je, ki je.

Nobene potrebe ni, da bi vanj še verjeli. Vzporednica je izjemno vznemirljiva. Če se strinjamo, da obstajajo trije viri tega, kar lahko je (izkušnja, razum, vera), se strinjamo, da je vedno znova mogoče dokazati, da lahko shajamo z manj in da ne potrebujemo več.

V kapitalizmu ne velja nič od zapisanega. Kapitalizem proizvaja po nujnosti vedno več, zato se ljudje ne morejo zadovoljiti z manj niti tedaj, ko to želijo. Pot naprej je samo še več istega, zato je slepa ulica. Revolucija bo za veliko večino ljudi vse bolj le še mrtva črka na papirju.

Martin Luther in Nikolaj Kopernik živita sočasno. S svojim razmišljanjem in delovanjem revolucionarno spreminjata svet, toda ta se ju skuša znebiti. Ne uspe mu, toda to je le naključje; moža imata srečo, saj živita v času, ko nima življenje posameznika nobene vrednosti, če je zavezano iskanju resnice.

Pascal kasneje zapiše: predstavljajte si ljudi v verigah, obsojene na smrt; vsak dan jih vsem na očeh nekaj umre, tako da lahko vsakdo vidi, kaj ga čaka; ljudje opazujejo drug drugega in vedo, da ni nobenega upanja. Tako živijo ljudje.

In čakajo na nekaj. Resnica pa je, da se vselej zgodi nekaj, kar jih preseneti. Tak je ustroj tega nenavadnega sveta, taka je njegova resnica.

Flavius Justinus je prepričan, da je filozofija božje darilo, ki naj vodi človeka k bogu. Ne pozabimo, da je bil mučenec. Sokratova obsodba in posledična smrt sta zgodovinski dejstvi, zaradi katerih ne smemo prehitevati, ko razmišljamo o Jezusovi smrti na križu in o njegovem približevanju bogu, ki ga imenuje oče.

Z Jezusovim delovanjem nastane razlika. Navaden človek je nenadoma zmožen približevanja bogu, ki je brez primere v zgodovini človeštva.

Pomembna je diferenca, razlika, ki jo velja ohranjati. Ne potrebujemo slepe vere, pasivnega sprejemanja tega, kar ponujajo avtoritete, ne potrebujemo razodetja, potrebujemo pa odprtost. Logos je posrednik med človekom in neskončnostjo. Natanko Platon/Sokrat, o katerem napiše Derrida tako izvrstno knjigo (La Carte postale: de Socrate à Freud et au-delà), tako dokaže, da lahko postane vsak človek filozof, bojevnik za ideje in velike ideale, čeprav je končno, smrtno bitje.

Descartes ne želi filozofije brez boga; prav nasprotno je res, zato se Pascal moti, ko ga kritizira, češ da ne potrebuje boga. Prav Descartes dokaže, da bog vselej že je, pa če ljudje verjamejo vanj ali ne.

Iracionalnost današnjega sveta je, da ljudje verjamejo v pozitivističnega boga, zato je vse dovoljeno, posledice pa so vse bolj katastrofalne. Razum ne more biti prepuščen samemu sebi; natanko to dokaže Descartes. Torej ne sme biti. Če bi bil prepuščen sebi, bi se pogrezal v slabo neskončnost; to se ves čas dogaja pred našimi očmi. Razum je vselej že odprt do neskončnosti oziroma boga, le ljudje imajo lahko dolgo časa zakrknjena srca.

S tem je povezano klasično vprašanje, ali lahko ateist mirno umre. Odgovor je nadvse preprost: ravno ateist mirno umre.

Duhovno življenje ljudi ne more biti isto kot neskončno in brezmejno kapitalistično kopičenje istega. Na koncu takega kopičenja je zgolj smrt.

Strinjam se tudi z Avguštinom, da je človekova duša princip življenja. In dodajam: večno je odprt do odpiranja, ki je ljubezen.

Ko govorim o ljubezni, ne mislim na ljubezen do kapitalizma, temveč na ljubezen do boga. Kaj ni kapitalizem brez pravičnosti drugo ime za bando lopovov, ki nenehno kradejo delavcem?