Kdor si želi vsaj približno razumeti današnji finančni sistem, si mora vsekakor ogledati izjemni film Velika poteza (The Big Short), ki je bil posnet po istoimenski knjižni uspešnici Michaella Lewisa. Film razkriva ozadje finančne krize iz leta 2008, ki še zdaleč ni končana. Še več: ukrepi za reševanje bank niso spremenili globalnega finančnega sistema, temveč so ga ohranili takšnega, kot je bil pred krizo.

Pred letom 2008 so prihajajočo nepremičninsko krizo opazili povsem obrobni wallstretski borzni igralci in bančniki. A bolj kot osnovna zgodba o tem, kako so posamezniki prepoznali bodočo krizo in iz nje potegnili dobiček, nam film na izjemno didaktičen način prikaže neverjetno zapleteno delovanje finančnega sistema. Temu, kar danes rečemo finančni sistem, je dejansko špekulativni finančni kazino, kjer je edino pomembno zaslužiti, ne glede na ceno, ne glede na posledice, ne glede na žrtve.

Film je prišel v kinematografe ob več kot primernem trenutku. Pred našimi očmi se že od začetka letošnjega leta (2016) odvija nov borzni zlom kolosalnih razsežnosti. Posledice tega zloma bodo drugačne kot leta 2008, kajti centralne banke in politične elite nimajo več pravih orožij za spopad s prihajajočo krizo. Centralne banke so ključne obrestne mere znižale praktično na nič, države pa so tako zadolžene, da preprosto ne bodo mogle vzeti od nikoder, da bi ponovno dale bankam. Prebivalstvo pa nadaljnjega zategovanja pasov preprosto ne bo več vzdržalo.

Michaell Lewis je leta 2014 izdal še eno izjemno knjigo - Flash Boys (“Hitri kot blisk”). Knjiga razkriva še eno umazano skrivnost finančnih trgov: večina borznega trgovanja se danes ne odvija več na borznem parketu, kot nam radi pokažejo mediji, temveč znotraj tako imenovanih črnih škatel (black boxes) - “močno zastraženih zgradb v New Jerseyu in Chicagu. Kaj se dogaja znotraj teh zgradb, je težko reči,” pravi Lewis (str. 3).

Dejstvo je, da se danes največji del borznega prometa odvija s pomočjo računalniških programov in izjemno hitrih skrivnih povezav, ki delujejo hitreje od običajnih spletnih povezav. Danes je govora o “visoko-frekvenčnem trgovanju” (“high-frequency trading”, str. 263), ki se meri v milisekundah. Torej finančniki ne samo, da po letu 2008 niso spremenili pravil igre, temveč so pripravili teren za še hujšo krizo, ki se kuha na globalnih borzah.

Največji borzni trgovci trgujejo preko posebnega, javnosti nedostopnega kabla, kjer signal potuje v obliki mikrovalovanja. Ta skrivni, zasebno financirani kabel (vreden 300 milijonov dolarjev) povezuje dve glavni borzi (v New Yorku in Chicagu, med katerima je razdalja približno 1200 km). Signal po tem kablu potuje 8 milisekund (1 milisekunda je tisočinka sekunde), kar je 4,5 milisekunde hitreje kot potuje signal po običajnem optičnem kablu (str. 267).

In ta prednost je dovolj, da v današnji dobi hitrih računalnikov pridobite prednost in z visoko-frekvenčnim špekuliranjem zaslužite milijarde. V času, ko trepnete z očmi, računalnik lahko že (večkrat) kupi in proda določen vrednostni papir. Razlika v vrednosti pa prinese velikanske dobičke.

Eksplozivna mešanica hitrega špekuliranja in ogromnih količin poceni denarja, ki ga v finančni sistem “mečejo” centralne banke, lahko povzroči kolaps svetovnega finančnega sistema. Ne verjemite medijem, ki zdaj krivijo Kitajsko ali poceni nafto, kajti to sta posledici, ne vzroka.

Za prihajajočo krizo so v največji meri odgovorne predvsem evropska, ameriška in japonska centralna banka (ki omogočajo veliko poceni denarja); največje svetovne komercialne banke in skladi (ki v velikanskem obsegu špekulirajo na podlagi poceni denarja) ter politiki, ki vse to dopuščajo.

Ko bodo vsi skupaj “uspeli” uničiti globalni finančni sistem, bomo končno pomislili, da denarja ni mogoče jesti in da je edino prav, da si globalne dobrine medsebojno delimo. Ne potrebujemo špekulativnih borz, potrebujemo pa hrano, oblačila, stanovanje, izobraževanje in zdravstveno varstvo.

Medsebojna delitev dobrin bo resnično velika poteza človeštva.