Smrt je blizu in z vsakim trenutkom je bliže. Zabavno, kajne? To je citat iz knjige, ki jo trenutno berem: Simon Critchley, The Book of Dead Philosophers. Knjiga je res dobra, a svet zaradi nje jutri ne bo nič drugačen. Ne bojte se boga in ne skrbite zaradi smrti (ibid., str. xxix). Dodajam: življenje je prekratko, da bi ga človek zapravljal, čakajoč na razvijanje nekakšnega duha, ki naj bi zagotavljal boljše čase za vse. Še slabše je, če človek računa na kapitalizem, vlado in elite, da bodo poskrbeli za prihodnost, saj te ni več. Strah pred dolgo depresijo je zato ta hip navzoč celo med mainstream ekonomisti, kar je več kot zanimivo, Stiglitz se bebavo sprašuje, le kaj zadržuje svetovna gospodarstva, da ne rastejo, profitabilnost kapitala je izjemno majhna, nihče pa ne razmišlja o najbolj logični, najbolj prepričljivi, najboljši, najbolj pošteni, najbolj smeli in razumni rešitvi problema, ki je – komunizem. Predvidljiva iracionalnost sveta je srhljiva in se bo nadaljevala. Dokler ne bo povsem prepozno. Po svetu, torej tudi v Sloveniji, saj ne obstaja na Luni.

Po najnovejših podatkih, ki jih dobijo tako, da povprašajo ljudi, kaj si mislijo o dogajanjih po svetu, podpira slovensko vlado nekaj manj kot petina Slovencev in Slovenk. Če bi bila Slovenija demokratična država, a taka nikakor ni, bi vlada zaradi tega že zdavnaj spakirala kovčke in zapustila prizorišče. Nihče si kajpak ne želi na oblasti JJ-ja in njegovih, saj so še veliko slabši, zato je zdaj pravi čas za razmišljanje o tretji poti, kajti če Slovenija ni demokratična, je zadnji čas, da taka postane, če pa je demokratična, je prav tako zadnji čas, da zamenja nepriljubljeno vlado z zares dobro oziroma sposobno.

Ljudje so na žalost tako vzgojeni, da večina še vedno verjame, da jih ima oblast na vajetih celo tedaj, ko si o njej ne mislijo nič dobrega. Tako obupno verjamejo v oblast, ki jo sicer ves čas ne preveč opazno kritizirajo, da so samoniklo prepričani v zapisano. Na misel jim ne pride, da pomeni demokracija nekaj povsem drugega, zato se predajajo ugodju, kadar se le lahko, zadevajo se z dobrinami in skušajo pozabiti na bednost življenja, na dejstvo, da so smrtna bitja, in na zamisel, da so ujetniki igre sprenevedanja, blefiranja in ustvarjanja iluzij.

Spinoza v manifestu za demokracijo, ki ga predstavlja Teološko-politični traktat, dokaže, da živimo danes v razpadajočem avtoritarnem svetu. Ne napoveduje prihodnosti, seveda, zato pa dobro in produktivno razmišlja, saj je izvrsten filozof. Njegovo razmišljanje je danes izjemno aktualno, čeprav takrat, ko je pisal manifest, ni mislil na naš čas. Razmišljanje o naravi našega časa je kajpak naša naloga oziroma dolžnost, ne Spinozova. Njegovo razmišljanje je bilo pred stoletji tako prenikavo, da je aktualno še danes, zato ga je treba ponoviti. Ne kot učenci pred tablo, temveč kot filozofi.

Gospostvena razmerja med ljudmi sicer niso nujna, je pa nujno razmišljanje o njih, kajti svoboda ljudi je v vsakem pogledu boljša kot podrejenost. Vse to dokazuje, da je misel inherentna sami naravi, ki je neskončni bog. In ko mislimo na naravo, ne mislimo na cvetoče travnike, deroče reke ali afriške savane, od koder smo nekoč prišli.

Razmišljanje poteka takole. Ljudje imajo spontano mnenja. Zanje se jim ni treba truditi. Njihovi možgani so jih zmožni obdelovati že na čisto osnovni ravni biološkega delovanja. Ljudje se kljub temu hvalijo z mnenji, vendar nas njihovo pretiravanje trenutno niti ne zanima.

Z mnenji gre torej zlahka. To pa je šele uvod v mnogo bolj zapleteno nadaljevanje. Obstajajo namreč sile, zaradi katerih ljudje združujejo mnenja v tako imenovane svetovne nazore. Ti niso nič drugega kot množica mnenj, ki so za silo povezana med seboj tako, da tvorijo približno konsistentne zgodbe. Človeka je zato mogoče vedno znova povprašati po njegovem svetovnem nazoru in ta vam ga lahko tudi zaupa, če je pri volji. A od tega ni nobene spoznavne ali kognitivne koristi.

Različni ljudje imajo lahko tudi skupni svetovni nazor ali pogled na svet, vendar se to lahko zgodi le pod natanko določenim pogojem.

Skupni pogled na svet se lahko razvije le, če imajo različne ljudje – enake želje. Ko govorim o enakih željah, mislim na željo po enakih objektih, ki so v kapitalizmu blago.

Ko imajo različni ljudje željo po enakih objektih, dobivajo enake ali podobne izkušnje, zato so vse manj različni. To pa je uvod v kapitalistično norost, ki jo že dalj časa na videz prostovoljno živimo iz dneva v dan.

Začne se torej z razlikami in z njihovim upravičenim slavljenjem, konča pa se z destrukcijo, saj morajo ljudje ubogati, kajti v nasprotnem primeru skupni svetovni nazori preprosto niso mogoči. Ljudje, ki ubogajo, niso več različni, čeprav ubogajo na različne načine.

Demokracija je način skupnega življenja, ki onemogoča destrukcijo in v celoti podpira svobodo različnih posameznikov, da so tudi zares različni, ne le na papirju. Ko ti razmišljajo in javno uporabljajo razum, skrbijo za demokracijo in jo kultivirajo, dogaja pa se še nekaj drugega.

Spinoza to zapiše takole: v demokraciji je malo možnosti, da bi se oblast obnašala neracionalno, saj je nemogoče, da bi se različni ljudje množično strinjali s kako njeno noro potezo. Šele demokracija tako omogoča omejevanje oblasti. Torej v demokratičnih občestvih ljudje držijo oblast na vajetih, ne pa oblast ljudi.

Če bi bilo v kapitalizmu kaj demokracije, elita nikoli ne bi mogla nastati in nikoli ne bi mogla zblazneti. Bila bi lepo na vajetih in omejena bi bila z razumom. Nobenega pohlepa ne bi bilo, ker tudi kapitalizem ne bi mogel podivjati. Zgodilo pa bi se še nekaj: zaradi demokracije na tem svetu kapitalizma že davno ne bi bilo.

Demokracija je namreč zahteva, ki jo ljudje lahko sprejemajo kot svojo. Ko se to zgodi, jo uveljavljajo, zato omejujejo oblast, da ne more znoreti. Demokracija zato ni oblast ljudstva, ampak pomeni omejevanje vsake oblasti, pa naj gre za elito ali za ljudstvo.

Življenje v demokratični državi je zavezano najvišjemu principu, ki ga imenuje Spinoza dobrobit ali blagostanje ljudi. To je najvišji zakon, ki mu morajo biti podrejeni vsi drugi zakoni, človeški in božanski.

Če mu niso podrejeni, je država nezanesljiva, kar pomeni, da bo prej ali slej propadla. V taki (kapitalistični) državi sosed ni človek, ki ga sosedje ljubijo, in ni sovražnik, je pa tekmec, ki ga prav tako ne ljubijo, saj z njim tekmujejo za kapital.

Ljudje so danes v glavnem prestrašeni, zato se skušajo izmakniti strahu, negotovosti in tesnobi, kar delajo tako, da iščejo varnost. Zanikati skušajo spoznanja o resnični naravi sveta, zato so še bolj ubogljivi. Pravzaprav celo sovražijo sebe, zato so vraževerni, verjamejo pa tudi v denar. Ne spoštujejo življenja in ves čas bežijo od njega v iluzorne svetove, upajoč, da lahko pobegnejo.

Pobegniti ne morejo, zato so nesrečni. Sprejemanje iluzij ne more nobenega človeka narediti srečnega; sprejemanje realnosti lahko. A časa ni več.