Iluzije so najbolj učinkovita realnost. Izjava je Adornova, v vozel pa povezuje Nietzschejevo in Marxovo razmišljanje o naravi realnosti, znotraj katere se je vselej dobro vprašati, za koga je realnost, o kateri govorimo, saj celo iste iluzije niso za vse ljudi enake. Učinkovite so, ker se naravno povezujejo s človekovo težnjo k lenobi, ugodju in udobju ter z njegovo prav tako naravno zmožnostjo za fantazme, vraževerje in verjetje. Psihoanaliza zato misli človekovo naravo, zaradi katere so lahko posamezniki zgolj v udobje ali depresijo pogreznjeni atomi, lahko pa postanejo tudi družbeni revolucionarji. Vedno obstaja več možnosti. Morda je še čas.

Realnost zaradi iluzij, fantazem in drugih naravnih pojavov ni presojna, zato večina ljudi ne ve, od kod izvira. Za spoznanje o izvirih je potreben kognitivni napor, tega pa kapitalistični mehanizmi prek zvestih subjektov oziroma hlapcev sproti preprečujejo, češ da ni dobro preveč razmišljati in biti resen.

V teh časih je treba biti neresen, ciničen, egoističen in povzpetniški.

Njihova življenja so kljub temu vselej poškodovana in so delčki realnosti. Ljudje niso preveč resni in ne razmišljajo preveč, saj so cinični, pridni in ubogljivi, kljub temu pa je vsak četrti Slovenec na antidepresivih; toda videti je, da je podatek obenem organski del realnosti, za katero se zdi, da ne more biti drugačna, kakršna je. Poškodbe se zato ljudem prikazujejo kot neizogibna in neodstranljiva naravna dejstva, ki so iz podobnega registra kot planine, reke, travniki in afriške savane.

Ljudje zaradi poškodb v glavnem ne intervenirajo, ne posegajo v realnost onkraj tega, kar je predpisano in deluje kot naravni standard. Oklepajo se standardov, oklepajo se jih celo tedaj, ko jim je oklepanje v škodo. Vztrajajo, toda sami priznavajo v trenutkih, ko nekoliko popustijo in pridejo v stik z lastnimi čustvi, da od tega nimajo nobene otipljive in vredne koristi. Celo sami se sprašujejo, zakaj to delajo.

Bistvo pa je vendarle v proizvajanju idej. Take je temeljna Adornova ideja, ki jo velja dodati zgoraj zapisani; njene korenine segajo daleč nazaj k Platonu, ki ni le del preteklosti, temveč je navzoč tukaj in sedaj, saj ga natanko z razmišljanjem ohranjamo pri življenju, obenem pa ohranjamo pri življenju tudi sebe.

Prav za življenje gre; ni res, da vsi biološko živi ljudje zares živijo. Brez idej preprosto ni mogoče resnično živeti, je pa mogoče životariti in utripati.

Ideje lahko proizvajamo na različne načine, toda nikoli jih ne smemo proizvajati tako, da reproduciramo obstoječe oblike reproduciranja idej, ki so zavezane družbenemu nasilju, izkoriščanju, nepravičnostim oziroma smrti in počasnemu umiranju. Ali kot bi rekel Adorno: širjenje idej ne sme imeti oblike, prek katere se širi družbeno gospostvo nad ljudmi, saj ti, prav zaradi gospostva, ne živijo, ampak vse bolj samo še utripajo in na koncu izdihnejo. Ustvarjati mora pogoje, pod katerimi ljudje na nov način uzrejo to, kar sicer domnevno gledajo vsak dan. Ko to storijo, so zopet živi.

Adorno se ves čas zaveda, da je družbena realnost antagonistična, kontradiktorna in razcepljena. Nobena ideja in noben sistem idej je ne moreta ustrezno zastopati; v tem ne prepoznavamo slabosti idej, temveč odkrivamo njihovo moč. Žargon avtentičnosti zato ni le naslov Adornove knjige, temveč je obenem koncept, s katerim lahko mislimo vedenje in delovanje ljudi, ki se ne zavedajo zapisanega. Uporabljajo žargon in se naslavljajo na ljudi kot na objekte med drugimi objekti.

Ideje, ki jih lahko proizvajamo tako, da so naša življenja zares polna življenja, razkrivajo to, česar ne želimo videti, začrtujejo pa tudi smeri, zaradi katerih ni težko vztrajati prav v resnici tega, česar ne želimo videti.

Adornov Der Essay als Form se zato dopolni s knjigo, katere naslov je Minima moralia. Danes je še bolj res, kot je bilo za časa Adornovega življenja, da dobiva vsakdanje življenje vse bolj groteskne oblike, o katerih ljudje ne razmišljajo dovolj, saj verjamejo v naravne standarde, obenem pa so tudi prestrašeni. Standardi življenja so še vedno v glavnem laž, zato se ljudem pripadniki elit prikazujejo kot dobrotniki, medtem ko jim medijske vsebine preprečujejo, da bi resno razmišljali o resnici sveta, v katerem živijo.

O njej ne želijo razmišljati, saj verjamejo v moč strahu, v katerega so pogreznjeni, zato se jim dobrotniki ne zdijo le dobri, temveč jih imajo kar za reševalce sveta in ustvarjalce lepše prihodnosti za vse.

Ideologija sicer ni lažna, kot je za treutek pomislil celo Marx, zato pa je njen odnos do domnevne realnosti fantazmatski, kar pomeni, da Freud lahko pomaga Marxu razumeti, zakaj realnost nikoli ne more biti neposredovana in preprosto tam zunaj.

Natanko na tem kraju pade v oči razmišljanje ameriškega predsedniškega kandidata, ki mu veliko ljudi očita, da je preveč resen in da jemlje politiko preveč zares. Njegovo ime ja kajpak Bernie Sanders, o njem pa je treba reči besedo ali dve, saj predstavlja radikalno nasprotije tega, kar dela Donald Trump.

Mož za začetek odkrito izjavlja, da je socialist. Zakaj tudi ne bi? Če lahko vsak idiot reče, kar hoče, lahko tudi vsak resen človek reče, kar hoče.

In kaj pravi Bernie Sanders? Med drugim tole.

Politika je spopad, kar zlasti pomeni, da ni šov, spektakel, zabava ali veselica. Politika spopadanja lahko temelji le na vizijah in vrednotah. Torej temelji na idejah. Na primer na dobrih idejah.

Ko govorim o dobrih idejah, ne mislim na sodobni cinizem. In zlasti ne mislim na Donalda Trumpa. Mislim na to, kar ves čas poudarja Sanders: zaupanje. Če vizij in idej ne moremo deliti z drugimi ljudmi in če ti ne zaupajo v vizije in ideje, ki jih zastopamo, je vse brez veze in ostaja le še šov.

Ljudje so naveličani politikov, ki vedno znova obljubljajo, da bodo nekaj storili zanje kot Dedek Mraz. Bernie Sanders jim sporoča: če bom postal ameriški predsednik, bom delal z vami; kar je čisto nekaj drugega.

Ko nekdo obljublja ljudem, da bo storil nekaj zanje, so ljudje bolj ali manj pasivni in lenobni. Čakajo pač, da bo nekdo storil nekaj zanje, saj je tako rečeno. Številni tako zaman čakajo vse življenje.

Drugače je, ko so ljudje aktivni, ko zaupajo in imajo občutek, da lahko sodelujejo. Najpomembnejše pa je, da postajajo zaradi tega njihove zahteve vse večje. Tako je preprosto psihološko spoznanje: ko človek čuti, da lahko nekaj stori v svojem življenju, se začne zavedati, da lahko stori veliko več, kot je kadarkoli verjel, ko je čakal, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe ali pa bo nekdo nekaj storil namesto njega ali zanj.