Nekoč smo si pripovedovali zgodbe. Bili so hudi časi. Raznorazne vojske so ena za drugo vpadale v naše doline in rinile v naše grape. Odnašale so našo živino in pridelke, požigale naša polja in domove, nas pa pobijale in onečaščale. Boljši časi so bili, kadar tega niso počele vojske, ampak malenkost bolj blago vladarji in uradniki. Tudi na vreme in letino se nismo mogli zanesti. Na zdravje se nismo mogli zanesti. Na nič se nismo mogli zanesti. Edino, kar nas je držalo skupaj, edino, zaradi česar nismo živeli iz dneva v dan kot živali, so bile zgodbe.

To ni samo zgodovina Slovencev, to je zgodovina večine ljudstev. Tudi zmagovitih ljudstev, kajti ona so bila prvenstveno žrtve svojih vladarjev in njihovih vojska. Ko so si pokorili svoje, so jih naščuvali nad nas …

… in nas niso pokorili. Pokorili so zgolj naše vladarje (kar se dogaja danes, ni torej nič novega). Izročilo nepokorščine in razbojništva je bilo močno v teh hribih in gozdovih …

Gozd je bil za Slovence drugi dom. V njem so skrivali hrano in živino. Vanj so bežali, ko je bila sila. V njem so živeli in preživeli.

Naše nekdanje zgodbe se dogajajo v gozdovih. V gozdovih sta znanje in modrost. Junaki hodijo vanje ter se iz njih vračajo izkušeni in opremljeni. Bajeslovni liki prihajajo iz njih, opravljajo svoja poslanstva in se vanje vračajo. V naših zgodbah se gozdovi spoštujejo …

Te zgodbe so se nekoč pripovedovale. Vsi so jih poznali. Vsak gozd je imel svoje like. Vsaka skupnost je imela svoje zgodbe. Pomembne zgodbe so se širile in povezovale več skupnosti. Zgodbarji so bili povsod dobrodošli …

Nato so nekatere zgodbe zapisali. Napisane so v knjigah, ki ležijo zaprašene na policah knjižnic ali pa so odpisane. Tiste, ki jih niso zapisali, so se pozabile. Ne enih ne drugih nihče več ne pripoveduje.

A tudi drugih zgodb nihče več ne pripoveduje. Imamo pravljice in risanke za otroke, ki povezujejo otroke. Mladostnike povezuje glasba. Odraslih ne povezuje nič.

Brez zgodb ne rabimo tujih vojska in pohlepnih uradnikov. Brez zgodb se bomo razblinili sami od sebe. Kaj pa naj nas drži skupaj? Jezik? Če si nimamo kaj povedati, je jezik zgolj sredstvo sporazumevanja. Enako dobra bi bila tudi kimanje in mahanje z rokami ali mijavkanje in lajanje. Ljudi lahko drži skupaj zgolj jezik, ki nima le oblike, ampak tudi vsebino …

Vsi veliki narodi imajo velike knjige. Njihove knjige so tako pomembne, da se razlivajo daleč čez meje svojih narodov. Zakaj je bila nekoč latinščina jezik Evrope? Zakaj je arabščina doma na bližnjem in daljnem vzhodu in jugu? Zakaj je bila francoščina jezik ruskega dvora? Zakaj je angleščina postala jezik znanosti in tehnike? … Zaradi enostavne slovnice? Potem bi se moral prijeti esperanto, pa se ni. Zaradi lažjega sporazumevanja? Ne, ampak zaradi tega, kar so imele knjige v teh jezikih za povedati. Lažje sporazumevanje je zgolj sledilo.

Knjige majhnih narodov ostajajo z redkimi izjemami znotraj meja teh narodov. Zgodbe, ki jih pripovedujejo, so pomembne za ljudi, ki jih razumejo v izvirniku.

Slovenske knjige, ki povezujejo Slovence, pripadajo izključno zvrsti »otroška in mladinska književnost«. Z malo hudobije in velikim zrnom resnice bi lahko rekli, da pripadajo zvrsti »domače branje«. Vse ostale knjige so dosti premalo brane, da bi nas povezovale. Tako malo so brane in toliko jih je v tako majhnih nakladah, da ne povezujejo niti maloštevilnih odraslih bralcev, ker vsak bere nekaj drugega.

Tudi slovenski filmi, ki jih poznamo bolj ali manj vsi, so filmi za otroke in mladostnike. Pravzaprav sta: »Kekec« za otroke in »Ne čakaj na maj« za mladostnike …

Še najbolj nas povezuje glasba. Tukaj imamo kar enega izvajalca, katerega cvetober pesmi poznamo in radi slišimo vsi: Vlada Kreslina …

Kaj pa zgodbe? Karantanija in reformacija sta poglavji iz učbenika. »Rokovnjači« je beseda, za katero nekaj ljudi ve, da pomeni nekakšne razbojnike. Turški vpadi služijo zgolj kot izgovor za besedno nasilje nad tujci. Partizani in domobranci so izgovor za besedno nasilje nad domačini. Osamosvojitev je nekaj, kar skušamo pozabiti, ker smo jo preslabo izkoristili … Zgodovina nas ne povezuje. Tako rekoč nihče je ne pozna, kolikor se uporablja, pa služi predvsem razločevanju.

In slabo nam kaže, kajti po mojih osebnih izkušnjah sodeč smo povečini obupni pripovedovalci. Kot popotnika me npr. zanimajo zgodbe drugih popotnikov. Kadar kakšnega srečam, ga sprašujem, kako je bilo. Nekaj časa sem hodil na potopisna predavanja in vsaj preletel vsak potopisni sestavek, ki mi je prišel pod roke. A skoraj vse, kar sem slišal ali prebral, je bilo obupno. Namesto da bi povedali, kaj so doživeli in občutili, 'pripovedovalci' učbeniško nakladajo o zgodovini in zemljepisu obiskanih dežel ter naštevajo kraje in znamenitosti, ki so jih obiskali. V najboljšem primeru navedejo sporazumevalne in uradniške težave, ki so jih imeli, pa še te brez vsebine.

Tudi kar se tiče 'domačih' dogodivščin, znajo ljudje nekaj čustev vložiti zgolj v opisovanje težav s »tistimi od zgoraj« in zadnjega pijančevanja. Vse ostalo je očitno čisti dolgčas … Pa gre za lastne zgodbe.

Ko pridemo do zgodb, ki se niso zgodile pripovedovalcem, nastopi še večja tema. Koliko ljudi vam je v življenju znalo zadovoljivo obnoviti vsebino knjige ali filma, ki so ga gledali? Da bi povedali zgodbo, ki jim jo je povedal nekdo drug, pa je že znanstvena fantastika.

S takšnim odnosom do zgodb in z rabo jezika, ki ne presega sporazumevalnih zmožnosti šimpanščine je znanstvena fantastika, da slovenščina in Slovenci sploh obstajamo. Ko nam bo gozd odneslo segrevanje ozračja ali pa si ga bomo sami posekali, bodo ostali samo še hribi, od nas pa ne bo ostal niti spomin …