Ko vam Cerar, mainstream ekonomisti in drugi pripovedujejo pravljice o rasti BDP-ja, nikoli ne povedo zgodbe v celoti. Nikoli ne rečejo, da rast BDP-ja ipso facto pomeni tudi rast količine ogljikovega dioksida v ozračju. Prihodnost bo zato v glavnem taka, kakršna je sedanjost, le nekoliko nenavadno vroče bo.

Obstaja spraševanje o svetu višjega reda, ki je spraševanje o naravi resnice. Tako spraševanje je kognitivno zelo zahtevno in je daleč onkraj preprostega ugotavljanja, ali obstaja resnica ali ne. Torej obstaja tudi spraševanje nižjega reda, ki ne zajema spraševanja o statusu in naravi resnice, zanj pa lahko rečemo, da ni kognitivno zahtevno. Ne moremo reči, da se človek odloča za posamezni red, tako kot se ne more odločati glede statusa resnice, lahko pa rečemo, da se je mogoče upirati razmišljanju višjega reda. Ljudje so vsekakor čudna bitja: če spraševanje višjega reda zanje nima uporabne vrednosti, ga mahoma razglasijo za ničevo.

V svetu, v katerem živimo, še vedno velja natanko to, kar je nekoč davno orisal Parmenid, ko je poudaril, da nekateri ljudje militantno zagovarjajo mnenja, medtem ko jih resnica preprosto ne zanima.

Razsvetljenstvo zato zanje še vedno nima posebne vrednosti, kajti v kapitalizmu je vse pomembneje le tisto, kar je neposredno uporabno, oziroma tisto, s čimer je mogoče trgovati, to pa resnica nikakor ni in ne more biti. V nadaljevanju pa bomo spoznali, da je mogoče trgovati celo z lastno usodo. Sliši se bizarno in bizarno tudi je.

Vzporednica je zagotovo vznemirljiva. Ta čas je na skrajnem severu sveta zelo malo svetlobe. Polarna zima je dolga, mrzla in temačna. Pa vendar objektivni podatki kažejo, da je zaradi tople vode, ki doteka v Arktični ocean, ponekod temperatura površinske oceanske vode daleč znotraj polarnega kroga 12.3°C, kar je več kot je ta hip (1. februar) temperatura vode v Portorožu, kjer je sicer veliko sonca. Znotraj Arktike je trenutno temperatura ponekod tudi do 20°C višja od dolgoletnega povprečja. Ko bo tam več sonca, to pa bo spomladi oziroma kmalu, bo še dosti huje. O poletju raje ne bi razmišljal, čeprav tako razmišljanje ni povezano s spraševanjem višjega reda.

Ljudje se v kapitalizmu, kot rečeno, veliko sprašujejo o uporabni vrednosti razmišljanja. O spraševanju višjega reda ne razmišljajo prav veliko. Podobno se vedejo tudi do etike, ki jo spreminjajo v popularne oblike etičnega treninga, kar je etika nižjega reda. Razvijajo alibije za svoje vedenje in delovanje, ki pa stojijo na zelo trhlih nogah. Tako kultivirajo celo intuicijo, kreativnost, kritično mišljenje in odprtost duha, čeprav nam razmišljanje višjega reda postreže z vpogledom, da pogosto zgolj blefirajo.

Trenutno veljavni globalni alibi za to, da se na svetu ne bo nič spremenilo, je Pariški dogovor glede nekega fetišizma, o katerem nameravam razmišljati v nadaljevanju.

Mislim na carbon fetishism, na ogljik kot fetiš. Ekonomski status quo bodo namreč ohranjali tako, da bodo še naprej kurili nafto in premog, ker je oboje energija, ki jo kapitalizem nujno potrebuje za proizvodnjo dobrin, obenem pa spreminjali izpuste ogljikovega dioksida v blago, za katerega bo treba plačevati. Tako je to v kapitalizmu: ni pomembno, koliko ogljika spustite v zrak, dokler plačujete.

Pariški dogovor tako ali tako nima nobene zavezujoče vloge. Je zgolj mrtva črka na papirju. Noben zakon ga ne varuje in ga tudi ne bo. Najmočnejši, ZDA in Kitajska, bodo še naprej delali, kar je treba delati, da bo vse raslo, saj je kapitalizem brez rasti leseno železo.

Kot sem že zapisal: trenutno kot nori rastejo predvsem zvončki, saj je zunanja temperatura skoraj dvajset stopinj nad ničlo, rastejo pa tudi količine ogljikovega dioksida v zraku. Nad New Yorkom so pred kratkim že dosegle 511 ppm, kar je povsem blazno.

Vse bolj bomo zato životarili v klimatskem kapitalizmu (climate capitalism), kot ga imenujeta Peter Newell in Matthew Paterson v knjigi z enakim naslovom (Climate Capitalism: Global Warming and the Transformation of the Global Economy, 2010).

In kaj pomeni životariti v takem kapitalizmu?

Med drugim pomeni tudi tole. Oglejmo si nekaj zelo preprostega in razmislimo, kaj je narobe z nami.

Mineva četrt stoletja, odkar znanstveniki dnevno opozarjajo na alarmantne podatke o podnebnih spremembah. Prav tako se ves čas najvišji predstavniki politike pregovarjajo o podatkih in modrujejo, kaj bi bilo treba storiti za trajnostni razvoj in za ohranitev življenja na Zemlji.

Dejstva pa so grozljiva. Kljub neprestanemu dogovarjanju, podpisovanju papirjev, deklaracij, dogovorov in drugih zadev na tem planetu ta trenutek pokurimo več fosilnih goriv kot kadarkoli v zgodovini človeštva, kar pomeni, da spustimo vsak dan več ogljikovega dioksida v ozračje!

Vsak človek z zdravim razumom takoj ugotovi, da mora biti nekaj narobe. Govorjenje o podnebnih spremembah nanje očitno ne vpliva, saj je situacija iz dneva v dan hujša.

Ogljikovega dioksida je zato v ozračju vse več. Oceani se neprestano segrevajo. Najnovejši zgornji podatki to potrjujejo. In kaj se bo zgodilo? Najverjetneje čisto nič. Kaj se torej dogaja?

Dogaja se natanko tole.

Neoliberalni kapitalizem  je zaradi svojega načina delovanja, ki je nujen in neizogiben, popolnoma nesposoben zmanjšati porabo fosilnih goriv, ki raste eksponencialno, saj mora rasti tudi proizvodnja in potrošnja dobrin oziroma blaga. 

Brez nafte, zemeljskega plina in premoga kapitalizma sploh ne bi bilo. In današnji neoliberalni kapitalizem se lahko hvali z zeleno barvo zgolj zato, ker je prenesel umazane tehnologije daleč proč  na Kitajsko, v Indijo, Brazilijo in drugam, kjer izdelujejo poceni blago za najbogatejše Zahodne države.

Nelagodje je veliko, zato ni čudno, da je leta 2003 celo Stiglitz napisal knjigo, v kateri se posredno naslavlja na slavno Freudovo delo z naslovom Nelagodje v kulturi. Naslov Stiglitzeve knjige je: Globalisation and Its Discontents.

Danes v resnici nikomur ne pride na misel, da bi zmanjševali porabo fosilnih goriv, čeprav bi zdravi razum pričakoval prav to. Namesto tega imamo na voljo še več neoliberalnega novoreka: ustvarjanje novih trgov, trgovanje z ogljikom oziroma z izpusti toplogrednih plinov, hitro razvijajoči se trgi za nove tehnologije, trajnostni razvoj, nove investicijske priložnosti. Posebna cvetka je kajpak korporativna filantropija.

Povedano tako, da lahko vsakdo razume: ogljik je novo blago na trgu, s katerim veselo trgujejo. Za profite, seveda.

Vselej gre za profite ter za povečevanje razlik med revnimi in bogatimi oziroma med temi, ki imajo dostop, in onimi, ki ga preprosto nimajo.

Bogataši z vsega sveta tako ustanavljajo posebne zelene sklade, okoljevarstveniki postajajo podjetniki. Industrija obnovljive energije vzbuja pri ljudeh upanje na lepo prihodnost, toda ljudje so kratkovidni.

Ne vidijo, da spreminjanje idej v komercialne dobrine ne bo spremenilo sveta. Prav nasprotno: tak svet bo še bolj kapitalističen, kar pomeni, da bodo bogati še bogatejši in da bo vse še bolj raslo.

Kapitalistični slogan je zato povsem razumljiv: tudi naravo je treba spremeniti v blago, trgovati z njim in tako reševati naravo. Globalni svet je tako vse bolj svet, v katere je zares čisto vse komodificirano, kar pomeni, da je spremenjeno v blago.

Blago so tudi medsebojni odnosi, kolikor jih je še ostalo, blago je narava, blago je ves planet. John Merrick zato upravičeno poudari v prispevku z naslovom Steffen Böhm: The Paris Climate Talks and Other Events of Carbon Fetishism, da je sodobno življenje ljudi v kapitalizmu naddoločeno z državnim nasiljem (state violence), s podjetniškimi priložnostmi (business opportunity) in s kulturnimi premiki (cultural shifting).

Da ne bo kdo mislil, da je kultura ločena od podjetništva in državnega nasilja.