“Gospodje, moram vam povedati, da je situacija v svetu zelo resna. To bi moralo biti jasno vsem inteligentnim ljudem. Težava je v tem, da je problem tako zelo kompleksen in da so številna dejstva, ki so bila predstavljena javnosti prek tiska in radia za povprečnega človeka preveč zahtevna, da bi lahko jasno ocenil situacijo. Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi ter reakcije njihovih vlad v povezavi z našimi prizadevanji za promocijo miru v svetu.” 

To so besede ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, ki jih je izrekel v svojem znamenitem govoru na Harvardski univerzi, 5. junija 1947. Po drugi svetovni vojni so ZDA pod njegovim vodstvom, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953), izvedle izjemno človekoljubno dejanje: celotni evropski regiji so pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.

Ne glede na to, da so Američani morda imeli politično in ekonomsko računico, je bilo to dejanje brez primerjave v zgodovini - nikoli dotlej in nikoli kasneje ni nobena država tako velikodušno pomagala drugim državam v hudi stiski. Brez pomoči, ki so jo poimenovali kar Marshallov načrt, bi se Evropa verjetno še desetletja po 2. svetovni vojni borila z revščino, konflikti, brezposelnostjo in z milijoni beguncev.

Tako pa se je gospodarsko in socialno skorajda popolnoma uničena Evropa v vsega nekaj letih opomogla in se pričela hitro razvijati. George Marshall je v prej omenjenem govoru na Harvardu, s katerim je oznanil začetek obsežne pomoči Evropi, poudaril velik pomen ekonomskega zdravja za politično stabilnost in mir v svetu:

“Logično je, da morajo ZDA storiti vse, da bi pripomogle k vrnitvi v normalno ekonomsko zdravje sveta, brez katerega ne more biti niti politične stabilnosti niti miru. Naša politika ni usmerjena proti nobeni državi ali doktrini, ampak proti lakoti, revščini, obupu in kaosu. Njen namen mora biti usmerjen v oživitev ekonomije v svetu na način, ki bo vzpostavil takšne politične in ekonomske pogoje, ki bodo omogočili obstoj svobodnih institucij.”

Leta 1980 je Jean-Jacques Servan-Schreiber v knjigi Svetovni izziv (Globus Zagreb, 1981) zapisal, da to, kar so bile ZDA konec 2. svetovne vojne za razrušeni industrijski svet (predvsem Evropo in Japonsko), bi moral biti danes celotni razviti svet za države v razvoju. A vse do zdaj so ti pozivi naleteli na gluha ušesa. Pred nekaj dnevi pa je “nemški finančni minister Wolfgang Schäuble za spopad s sedanjo veliko begunsko krizo predlagal nov Marshallov načrt, denar pa naj tokrat ne bi pritekal v evropske države, ampak k sirskim sosedam v zameno za prevzem večine beguncev.” (Delo: Novi Marshallov načrt za Bližnji vzhod?)

A to je mnogo premalo. To je zgolj sebično dejanje najmočnejše evropske države, ki bi rada preprečila tako imenovani begunski tok v svojo državo. Če bi v resnici želeli ustaviti begunce, bi morala Evropa, dokler je še velika sila, skupaj z ZDA in drugimi močnimi državami izpeljati obsežen Marshallov načrt za vse svetovne države, v katerih ljudje živijo v hudi revščini ali celo stradajo. Namesto reševanja (“bailout”) bančnega sistema, v katerega se je v preteklosti steklo več bilijonov dolarjev (samo ZDA so za reševanje svojih bank dejansko namenile 4,6 bilijona dolarjev ali 4.600 milijard dolarjev), potrebujemo “bailout” oziroma novi Marshallov načrt za revne svetovne države in regije.

Če novi Marshallov načrt povežemo s predlogi Brandtove komisije (glej prispevek Brandt za 21. stoletje), potem dobimo ključ za reševanje sveta: najprej hitra pomoč obubožanim svetovnim državam in regijam (novi Marshallov načrt) in potem preobrazba svetovnega ekonomskega sistema po priporočilih Brandtove komisije na temeljih medsebojne delitve dobrin, solidarnosti in sodelovanja.

Velja omeniti besede, ki so bile leta 1948 zapisane v članku Marshallov načrt in Slovenci (Demokracija, 3. december 1948): “Marshallov načrt, kakor je zamišljen, bi lahko v resnici imenovali blagoslov za male evropske narode in države, ki so v drugi svetovni vojni toliko trpele. Brez njega bi ti narodi in te države nikdar ne dobile tolikšne pomoči za svojo obnovo in gospodarski dvig, kakršne so deležne zdaj.”

Ljudje danes ne trpijo samo v državah, v katerih potekajo prave vojne, temveč tudi v državah, ki jih je prizadela ekonomska vojna s strani najrazvitejših držav, katere posledice niso nič manjše, kot so posledice “običajne vojne”. O tem je je že pred skoraj stoletjem indijski državnik Gandhi povedal naslednje:

“Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna je podaljšanje mučenja. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki se običajno opisuje v literaturi o vojnah. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice.” (Non-Violence: The Greatest Force, 1926)

Trpljenje, revščina, lakota in pomanjkanje je enako strašno v običajni in v ekonomski vojni. Pomagati moramo vsem ljudem in v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem. Ločevati ljudi na naših mejah na vojne begunce in ekonomske migrante je perverznost brez primere. Če ne bomo pomagali vsem ljudem, se bodo razmere še poslabšale in bežati bo začelo na desetine milijonov ljudi. Spomnimo se besed Georgea Marshalla Američanom in jih prestavimo v naše kraje:

“Ljudje te države so oddaljeni od prizadetih predelov planeta, zato jim je težko razumeti stanje in reakcije dolgo trpečih ljudi...”

Bodimo velikodušni, tako kot so bili nekoč velikodušni z nami.

Vir: K ekonomiji delitve