V slovenskem šolstvu se godijo najrazličnejše peripetije. Tiste, ki vključujejo večje količine davkoplačevalskega denarja ali kake pikantne podrobnosti včasih pridejo pred oči javnosti. Še več, tudi takih, ki bi Kafki delale nočne more in pogosto vodijo do nočnih mor še živih, pa ostane skritih, pač zato ker se tičejo tiste manjvredne oblike življenja, ki sliši na ime »mladostniki« ali pa zato, ker  so tako pogoste, da se o njih ne bi splačalo poročati. A včasih se le v javnost prebije kaj, česar človek ne vidi vsak dan. Ravno na mednarodni dan spomina na Holokavst in obletnico začetka sojenja  Giordanu Brunu ter Dantejevega izgona iz Firenc (usoda ima smisel za ironijo), je Večer tako recimo sporočil, da so voditelji Prve gimnazije Maribor ukazali modifikacijo in nato prepoved predstave Generacije, ki jo je pripravila gledališka šola Prve gimnazije. Razlog? Igralci so v predstavi poimensko »nagovorili« določene člane profesorskega zbora, kar naj bi predstavljalo »možnost žaljivega govora«.

Novica me ni posebej presenetila, saj me ni mogla, prvič zato, ker mi je 15 let slovenskega šolstva privzgojila tako mero cinizma, da me ne preseneti nič več in drugič zato, ker imam kot bivši dijak Prve gimnazija nekaj osebnih izkušenj s teorijo in prakso svobode govora na tej ustanovi.

V demokraciji se na cenzuro gleda kot na zlo, ki ga je potrebno regulirati in kjer se le da, opuščati. Cenzura velja za dopustno le v primeru obrambe pomembnih državnih skrivnosti, osebnih podatkov ali pa ko je potrebno zatreti kleveto ali sovražni govor. V vseh teh primerih je meja med potrebnim in škodljivim zabrisana in za njeno določanje skrbijo zakoni in posebno organi. Pozivi k premaknitvi mej k manj cenzure niso redki in so ponavadi razumljeni kot znak demokratične zrelosti in odprtosti.

Oboroženi s tem vedenjem se lotimo vprašanja, kakšna je bila torej narave cenzure na Prvi gimnaziji? So dijaki v predstavi razkrivali državne skrivnosti? Malo verjetno. So razkrivali občutljive osebne podatke profesorjev? Kolikor mi je znano, niso in vedenje vodstva šole temu pritrjuje. Po prvi izvedbi predstave so namreč zahtevali, naj se iz nje odstranijo imena, (Zakaj? Dramsko upodabljanje resničnih oseb z resničnimi imeni, ali namerno očitnimi psevdonimi, je tradicija, ki sega vse do starogrškega gledališča, kar bi na gimnaziji s klasičnim programom morali vedeti.) popolna prepoved pa je prišla šele po tretji uprizoritvi. Če bi bili problem podatki, bi to verjetno najprej zahtevali odstranitev le-teh. So torej dijaki profesorje klevetali? Po trditvi dveh obiskovalcev predstave je bil zadevni prizor prekratek, da bi lahko v njem mastno lagali o eni sami osebi, kaj šele o večih. Za povrh je odločanje o tem, kaj je kleveta in kaj ni, stvar sodišč, ne pa ravnateljev. So torej dijaki širili sovražni govor? Če pustimo teoretične podrobnosti sovražnega govora dijakov o profesorjih ob strani, ima pritrdilni odgovor pomembne implikacije. Prva gimnazija se rada hvali s svojo odličnostjo, kvaliteto in vrednotami. Če so torej njeni dijaki zapadli v tako primitivnost in prostaškost, kot je sovražni govor, potem je s samo institucijo nekaj narobe. Cenzura v tem primeru torej ne bi bila higienski, temveč maskirni ukrep; poskus prikritja napak institucije, ne oseb. Toda ta scenarij je hipotetičen. Prepoved je namreč povzročila »možnost žaljivega govora«. Človek se nehote spomni na rimsko inkvizicijo, ki je Galilea vtaknila v dosmrtni hišni zapor zaradi resnega suma krivoverstva. Toda kaj sploh je žaljivi (ali morda celo sovražni) govor dijakov o profesorjih?

Dijak in profesor nista v enakovrednem razmerju, pa ne le zato, ker je drugi polnopravni državljan, drugi pa ne. Dijak nima na imenovanje profesorjev prav nobenega vpliva. Prav tako nima vpliva na sestavo uradnega državnega učnega načrta, niti na njegovo realno implementacijo v učilnici. Po drugi strani ima profesor možnost dijaka verbalno poniževati, bodisi zasebno, bodisi pred vrstniki. Take stvari v slovenski šoli, tudi na Prvi gimnaziji, niso neznane. Dijak mora sam nositi posledice (ne)sposobnosti svojih učiteljev, ti pa lahko s svojimi nasveti (ali ne-dajanjem le-teh) in svojimi ocenami (zoper katere je možna pritožba izključno na kolege tistega, ki jo je dal) izvajajo dolgoročen vpliv na dijakovo prihodnost, vključno z dodelitvijo štipendij in možnostmi študija. Dijake se za mnenje o izobrazbi, ki jo prejemajo in ljudeh, ki jo izvajajo, zelo redko sprašuje. Upoštevanje njihovih mnenj je prepuščeno svobodni presoji tistih, na katere se nanašajo. Sovražni govor dijaka zoper profesorja je torej precej podoben sovražnemu govoru državljana zoper neizvoljenega politika, ki nad njim vlada. In ravno tu se zaplete. Politik je s tem, da je stopil v politiko dal soglasje k temu, da se njegov lik in delo ocenjuje, sodi in tudi obsoja. Pravzaprav obstajajo določeni politiki, ki jih je potrebno obsojati, in se zoper njih po potrebi tudi boriti. Najlažje jih prepoznate ravno po tem, da so neizvoljeni in da radi posegajo po cenzuri zanje neprijetnih mnenj. Z drugimi besedami, ni vsak govor, naperjen zoper politika že kar sovražni, tudi če je poln obsojanj ali celo prostaškosti, saj je povsem možno, da je politik jezo nase povzročil sam, s svojimi dejanji.

Ne vidim nobenega razloga, zakaj naj bi šolo obravnavali drugače. Profesor je sprejel delo, ki ima vpliv na druge in s tem bi moral sprejeti, da imajo ti drugi pravico njegovo delo soditi in obsojati. Če sam zmerja in ponižuje, se nima kaj pritoževati, če mu to kdaj vrnejo. Če svoje delo opravlja tako, da z njim povzroča škodo ni samo prav, ampak potrebno, da se ga javno izpostavi. Toda ravno to marsikateremu učitelju ne gre od rok. Večina profesorjev, s katerimi sem imel oprava je bilo mnenja, da se njihovega dela ne sme soditi, kaj šele, da bi se smele negativne sodbe javno izražati. Še več. Poznam nekaj učiteljev, sicer povsem sposobnih, požrtvovalnih in korektnih, ki so že ob povsem nedolžnih šalah na svoj račun vzrojili in začeli kričati in zmerjati. Kot lahko vidimo, je motivacija za prvogimnazijsko cenzuro povsem razumljive, večkrat videne in, ni druge besede, fašistoidne narave. Gre za moč in vzdrževanje moči ter nadrejenega statusa.

Saj vem, kaj bodo rekle šolske oblasti. Utemeljena kritika je dopustna, toda dijaki so šli tokrat predaleč. Nič niso bili kritični, temveč so bili zgolj nedostojni. Zakaj naj nedostojnost ne bi spadala v šolo? Učenci so jo deležni v obilnih količinah, pa nikogar ne prepovejo. Če osebje šole z motom Per aspera ad astra misli, da zanje velja princip Quod licet lovi, non licet bovi potem mi sploh ni treba pisati dalje, saj so dvojna merila sama po sebi znak in pogoj trinoštva. Za povrh ni videti, da bi se argumentirana kritika šolnikov kaj prida prijela. Ravnatelj je menda dejal, da obstajajo »drugi načini« izražanja (pred očmi mi je takoj vstala legendarna scena s kondomi iz Duhovnikovih otrok). Glede na to, da ima ravnatelj možnost, da s formalnimi ali neformalnimi metodami cenzurira prav vse, kar hoče, cenzura na Prvi (pa verjetno tudi na drugih šolah) ni stvar načina ali vsebine, temveč izključno njegove trenutne volje.

Bolj ko kopljete, več paralel z diktaturo opazite. Diktator svoje države pogosto ne vidi kot samostojne tvorbe, ki naj bi ji služil, temveč kot podrejeni podaljšek sebe. Kar je dobro zanj, je dobro za državo, tudi če ni. Gledališka šola Prve gimnazije ni kar neki dijaški klub ali običajna obšolska aktivnost. Je največje in skorajda edino res dragoceno premoženje Prve. Je njen najuglednejši, najopaznejši in največkrat nagrajen del. Sam sem kot dijak tovrstni unipolarni razvoj dejansko obsojal, saj sem menil (in še menim) da bi morali vsaj enako pozornost nameniti tudi drugim področjem, posebej znanstvenemu udejstvovanju. Cenzura gledališke šole je torej mešanje dreka v najsvetejšem, kar težko smatramo za koristno v kateremkoli letnem času, v času informativnih dni in vpisov pa je to nič manj kot poskus institucionalnega samomora, verjetno storjenega za zaščito nekaterih občutljivih duš.

Številne diktature trpijo hude posledice zaradi svojih dejanj, saj so tako obsedene s preživetjem »linije«, da ne uvidijo, da ji lahko njihovi poskusi ohranjanja linije samo škodijo. Neprestan strah pred oblastjo zavira razvoj vseh področij; če se le da, najsposobnejši bežijo v druge, bolj svobodne režime. No, jasno je, da bo dejanje prvogimnazijskih varuhov dostojnosti imelo zanje le škodo. Zmanjševanje ugleda in popularnosti smo že omenili (kar bo dalo občutljivim dušam izgovor za dodatno pritoževanje nad dijaki), toda hkrati se predstave same ne da zatreti. Prepovedali so jo sicer na odru Prve gimnazije, gledališko šolo lahko celo prisilijo, da je ne izvaja drugje, zato pa jo lahko izvajajo druga gledališča. Bolj kot bo uspešna in nagrajena, večja bo sramota cenzorjev. Osebno upam, prosim in pozivam, naj se jo v neokrnjeni obliki izvede v Cankarjevem domu.

Najpogostejši izgovor samodržcev za kršenje tako osnovnih moralnih načel, kot je svoboda osebnega delovanja in izražanja je ravno morala: zaradi pretirane svobode posameznika se naj bi razkrajala vera, družina, domoljubje (ki se seveda izraža skozi čaščenje in pokornost samodržcu),kar vodi v propad družbe. Drugih problemov (revščina, brezposelnost, korupcija) oblast bodisi ne želi videti, zanje krivi premajhno privrženost posameznika »liniji« ali pa »sovražne elemente«. No, tu se je predstava prepovedala zaradi »možnosti žaljivega govora«. Dijaki se morajo obvladati, biti lepo vzgojeni in obnašati vljudno napram predpostavljenim, o problemih, ki dijake sicer tarejo in občutkih, ki jim jih šola povzroča, pa se ne bo razpravljalo, razen v obliki in na mestih, ki šoli ustrezajo.

Gledališka šola Prve gimnazije, njeni mentorji in njeni sodelavci so opravili veliko delo. Po njihovi zaslugi imamo Slovenci jasen in javen dokaz, kaj naše šolstvo je, kako razmišlja in kako deluje. V kolikor se bo izvedelo, da je cenzuri sledilo maščevanje te ali oni vrste, poniževanje odgovornih, mobing in podobno (da se to dogaja, skoraj ne dvomim) bomo dobili le še dodatno potrditev. Zato je še toliko bolj potrebno, da nihče ne molči. Molk in strah nista rešitev, saj omogočata razraščanje prav tistih sil, ki tišajo in ustrahujejo, zato stvari postopoma postajajo še slabše.

Živimo v časih razkroja demokracije, »šerifovskih« metod vladanja, propadanja držav v imenu zasebnih interesov, množičnega vohunstva, žic in prezira do »nižjih«. Ugotovitev, da šola, prostor vzgoje novih generacij, deluje ravno po teh načelih sicer ni ne nova, ne originalna. Toda sedaj je potrjena, pred slovensko in vso svetovno javnostjo. Kako naj napredujemo s tovrstno šolo je jasno. Ne moremo. Svet že desetletja ni tako krvavo potreboval ljudi, ki si upajo govoriti in ukrepati. Šola mladim dopoveduje in kaže, da ne smejo govoriti in ukrepati, kadar to »višjim« na paše. Potrebujemo ljudi z nezlomljivi duhom. Šola lomi duhove, včasih pa tudi telesa. Potrebujemo ljudi z razumom in pogumom. Vsaj nekateri šolniki očitno nimajo poguma videti kakšno mladino njihovo delo dejansko ustvarja, niti razuma vedeti, kakšna je cena prikrivanja le-teh zanje in za druge. Čas je, da šola postane demokratična ustanova in začne vzgajati za svet in ne proti njemu.