Prva svetovna vojna se je končala z gripo (sicer bi mogoče še trajala; pri teh norcih nikoli ne veš). Druga selitev narodov se je začela s prostovoljci (in se ne bo končala z žico). Ti že tako vsepovsod prisotni morilci plačila za delo so se vpričo beguncev razmahnili kot virus. Evropske vlade so jih sprejele kot vsako drugo naravno dobrino in jih s pridom izkoriščajo, kjer se le da. Doslej so bili pomembni za nekatere gospodarske panoge, od lanske pomladi pa na njih sloni tako rekoč vse.

Brez prostovoljcev bi bili prvi valovi beguncev prepuščeni na milost in nemilost policiji, vojski in krajanom, ki bi pred njimi branili svoje vrtove in njive (velja za vse naštete). Redno bi srečevali tudi vojne zaslužkarje: 'taksiste', trgovce in ponarejevalce; v primeru težav pa bi se srečali z zdravstvenim osebjem. Dobrodelne ustanove bi se sicer podale med njih, a brez prostovoljcev bi naredile bolj malo. Tega, kar bi zbrale, ne bi mogle niti razvrstiti, kaj šele razdeliti.

Če ne bi bilo prostovoljcev, bi se begunci večino časa premikali proti Nemčiji, kakor bi kdo vedel in znal. Brez hrane, z neprimernimi oblačili in izrabljeno obutvijo, izčrpani, bolni in umirajoči z izčrpanimi, bolnimi in umirajočimi otroki bi kradli in ropali. Kaj pa naj bi? Legli v travo in umrli ter gledali svojce in prijatelje, kako legajo in umirajo?

Nekateri policaji, vojaki in krajani bi na te zločine odgovorili, kot se na zločine odgovarja – z zločini. Begunci tudi tedaj ne bi legli v travo in umrli, ampak bi se, lopovi grdi, branili. Policaji, vojaki in krajani bi v stiski stopili skupaj, begunci pa, glej si ga no, prav tako. Če ne bi bilo prostovoljcev, bi na begunskih selitvenih poteh po Evropi lani in letos tekla kri …

Ni dvoma, da se vladarji EU – izvoljeni, izbrani in iz ozadja – pomena prostovoljcev zavedajo bolje kot sami prostovoljci. Prostovoljci so preveč zaslepljeni s svojim poslanstvom in lastno veličino, ki iz njega izvira. Podobnost z vojaki Islamske države ni naključna; predmet blaznosti je drug, gorjé, ki ga povzročajo, pa je skoraj tako grozno, le manj krvavo …

Begunci so prišli izpod kapi na dež: iz rok blaznežev, ki so jih skušali pobiti ali zasužnjiti, v roke ljudi, ki jih skušajo ohraniti pri življenju in onesposobiti. Priznajmo si – dobrodelnim ustanovam ljudje, ki niso vključeni v družbo, koristijo dosti bolj kot ljudje, ki se zlijejo z okolico. Dokler ostajajo begunci, se jim da 'pomagati' in na ta račun služiti. Zakaj bi jim torej pomagali, da postanejo polnovredni in polnopravni sodržavljani?

Prostovoljci si za razliko od (plačanih) vodij svojih prostovoljskih ustanov seveda želijo, da bi se begunci udomačili. V ta namen si bodo še dolga leta trgali ure od življenja. A ker bo denarja premalo (kot vedno za te reči), bodo lahko tudi naredili zgolj premalo.

Vladarji bodo zadovoljni, ker bodo preko prostovoljskih ustanov vedno na tekočem glede utripa med priseljenci. Vodje ustanov bodo zadovoljni, ker bodo dobili plače in še nekaj denarja za 'projekte'. Prostovoljci bodo zadovoljni, ker bodo 'pomagali'. In priseljenci bodo zadovoljni, ker se bo vsaj nekdo vsaj malo brigal zanje.

Dragi prostovoljci!

Bližajo se topli letni časi, s katerimi bodo proti EU spet zakorakale večje množice razlogov za vaše razdajanje. Če želite res pomagati beguncem, pa tudi drugim ljudem, živalim, semenom, naravi in kar je še tega – nehajte pomagati! Izprežite se! Doker delate, vas vladarji komaj opazijo. Če res hočete, da bi vas videli in cenili, jim z nedelom pokažite, kaj delate in kako je to pomembno!

Dobrodelci, gasilci, brezplačni praktikanti, poskusni delavci …! Nekateri ljudje služijo na račun vaše revščine. Počutijo se varne, ker vi krpate luknje tam, kjer bi družba sicer počila. Briga jih za vas in za družbo. Poglejte, kako se vedejo do policajev! Če želite res pomagati, morate nehati delati za njih!

… Tudi za ceno tega, da družba poči. To bo tako ali tako. Saj ne kupujete časa sebi, ampak njim, kajti, če še niste opazili, za razliko od njih mi že živimo v počeni družbi …

Namesto na svoje 'delovno mesto' pojdite raje na sprehod ali izlet! Poklepetajte z družinskimi člani! Srečajte se s prijatelji! Preberite knjigo, pojdite na koncert ali v kino …! Napravite nekaj, kar ste si že dolgo želeli narediti, pa ni bilo časa!

Ko vas bodo vaši prostovoljski guruji in sozaslepljenci pogrešili, jim povejte, kaj naj vam dajo, da se boste spet vpregli v delo! Zahtevajte, naj delo pripravijo in vodijo tako, da stvari ne boste zgolj krpali, ampak jih boste spremenili na bolje! Končni cilj naj bo, da ne boste več potrebni, ker bo težava, ki jo rešujete, rešena! …

In med naštevanjem zahtev po možnosti ne pozabite omeniti plačila!