Članek
Poštene kraje

Poštene kraje

Objavljeno Jan 30, 2016

Leto 2015 je bilo najtoplejše leto, odkar merimo temperature. Profitabilnost kapitalizma vztrajno pada. In ko je manj profitov, je manj investicij. Če poslušate Donalda Trumpa, ki je sicer milijarder, kar nikakor ni nepomembno, veste, da bi kot predsednik ZDA bistveno zmanjšal davke za elito, da bi bila še bogatejša. Najverjetneje ne bo postal predsednik ZDA, kljub temu pa bo med ljudmi še naprej prevladoval občutek, da v kapitalizmu ni mogoče ničesar spremeniti. Torej: bogati bodo bogateli, revni pa bodo še bolj ubogi. Na voljo bodo imeli tudi novorek, žargon in mnenja mainstream ekonomistov o kapitalistični rasti. Nekateri Nobelovi nagrajenci za ekonomijo tako že lep čas preprosto sporočajo ljudem: sprejmite svet, kakršen pač je, morda pa bo z bogatinove mize padla še kaka drobtinica, da boste laže zdržali. Bolj verjetna je nova recesija, o kateri seveda ne bodo črhnili nobene, saj morajo celo Nobelovi nagrajenci govoriti, kar morajo, da ne bi prestrašili ubogih ljudi, ki morajo biti nadzorovani, da se slučajno ne bi zgodila revolucija. Ta se bo kljub temu zgodila, saj je neizogibna; obstaja objektivna potreba po revoluciji, obstaja pa tudi objektivna možnost revolucije.


Obstajajo spone. Odnosi med ljudmi so lahko spone. Niso vsi odnosi harmonični in polni veselja, odprtosti, radosti in medsebojnega spoštovanja. Ljudje lahko postanejo drug drugemu največja ovira na življenjski poti. Lahko se spremenijo v okove za druge ljudi. Nekateri zato propadajo in na koncu tudi propadejo.

Marx je bil prepričan, da ljudje kljub vsemu zmorejo revolucijo. Tudi Platonov filozof se končno znebi spon in odide iz votline. Ko se to zgodi, je čas za revolucijo, takrat se rojeva revolucionarno obdobje. Take so Marxove besede. In revolucija je lahko individualna ali občestvena. Včasih naredi človek revolucijo na sebi. Spet drugič jo zmore občestvo.

Immanuel Kant je svojim študentom vedno znova razlagal in pojasnjeval, da je človekovo etično delovanje posebno natanko zato, ker se dogaja nekaj izjemno vznemirljivega, ko neposredno, direktno krepi svoj moralni občutek. Kaj se dogaja takrat?

Kant odgovarja: človek vse bolj čuti navzočnost boga. Ne gre za nikakršno puhlo metaforo, saj govori filozof o občutku, senzaciji, ki je zelo telesna, fizična, otipljiva in celo izmerljiva. Bolj kot izmerljivost senzacije pa je pomembno dejstvo, da vpliva na človeka in ga dolgoročno spreminja.

Vpliva tako, da ima občutek notranje moči, življenjske energije, volje do življenja. Kant govori o resnični, pravi morali.

Domnevati smemo, da obstaja tudi morala, ki ni prava ali resnična. Taka morala je, kot pravijo ljudje, zgolj mrtva črka na papirju, je na primer zakon, vklesan v granit, ki pa ga ljudje praviloma ne jemljejo resno.

Prava morala je tista, zaradi katere je človek odprt v odnosu do neskončnega boga, kar pomeni, da zakona, vgraviranega v granit, niti ne potrebuje. Zaradi odprtosti je voljan sprejeti najboljše oziroma to, kar je dobro samo po sebi. Paradoks in največja vrednost morale pa je, da človeško bitje v odnosu do neskončnega omejuje sebe. Omejuje se natanko v tistem smislu, ki ga izpostavi Kant, ko reče študentom: človekovo samospoštovanje temelji na morali, morala pa pomeni najprej skromnost in celo ponižnost v odnosu do neskončnega.

Kapitalizem ni ponižen in skromen. Hoče biti neskončen, brezmejen, hoče se širiti čez vse meje, toda to ni v nikakršni povezavi s tem, o čemer govori Kant.

Prav v odnosu do neskončnega človek začuti zakon, ki je vrezan v srce. Obenem čuti navzočnost neskončnega in čuti, kot bi bil sam nesmrten. Kant zato upravičeno sklene: človek, ki čuti navzočnost boga, mu zaupa, to zaupanje pa krepi njegovo samozaupanje in samospoštovanje.

Kaj čutijo Jezusovi učenci, ko se zbirajo okoli njega in se z njim sprehajajo po deželi? Natanko to, kar je zapisano.

Jezus se dejansko pojavi, kot se priplazi tat ponoči. Nihče ne ve, kdo je, čeprav se dolgo sprehaja med njimi. Vsi so osupli, ko prvič odpre usta. Nekaj se radikalno spremeni. Poti nazaj ni več.

Navzočnost boga pomeni tudi, da človek končno razume, kaj je krepost. Razume, zakaj govori Kant o maksimah oziroma univerzalnih principih. Ker kreposti dobesedno ne moremo misliti brez njih.

Ko govorimo o krepostih, govorimo o ljubezni do boga. Kant zato reče: brezbrižnost je ravno nasprotje od ljubezni. Vzporednico z zapisanim najdemo v vsakdanjem življenju, v katerem so ljudje priča političnemu delovanju elite, ki ima en sam cilj, kot pravi Alain Badiou: upravljati z življenji ljudi tako, da nevtralizirajo politiko in jo skrčijo na postopke za oblikovanje neškodljivih konsenzov ali političnih prostorov, v katerih lahko različni ljudje prav tako neškodljivo izražajo svoja mnenja.

V takem svetu živimo danes.  

Prebral sem knjigo z naslovom A Great & Wretched City: Promise and Failure in Machiavelli’s
Florentine Political Thought;
napisal jo je Mark Jurdjevic.

Zakaj sem jo prebral? Najprej zato, ker se ukvarjam z renesanso oziroma z idejo renesanse, pa tudi zato, ker njen avtor izvrstno razmišlja o Machiavelliju in njegovem razmišljanju o času, v katerem živi, oziroma o ljudeh, s katerimi se srečuje.

Machiavelli se zaveda, da je to čas, v katerem tako rekoč nihče nikomur ne zaupa. Plača visoko ceno, morda ga celo mučijo, potem ko je aretiran, toda nazadnje v velikem slogu sporoči Medičejcem: potrebujete me, ker razumem delovanje oblasti. Vem, kako priti na oblast, in vem, kako se tam tudi obdržati.

Knjiga, ki jo napiše Machiavelli in nosi danes naslov Vladar, v resnici nima naslova; dodelili so ji ga uredniki, saj izide pet let po avtorjevi smrti. To je vsekakor vznemirljiv podatek.

Vladarji naj bi bili vzor državljanom, bili naj bi moralni in etični, delovali naj bi kot zanesljive in stabilne osebnosti, toda Machiavelli zelo preprosto zapiše: izkušnje kažejo, da so v zgodovini največ dosegli vladarji, ki se ravno niso obnašali na tak način.

Se mora vladar držati dane besede oziroma obljube? Seveda ne, je kratek Machiavelli. Biti mora lisjak, ne pa naivno poštena oseba.

Ljudje se včasih pritožujeo, češ da se vladarji ne držijo besede in ne izpolnujejo danih obljub. Ne razumejo, da se mora vladar naučiti, kako ne biti dober, če hoče ostati vladar čim dlje. Pomembno je tole: Machiavelli ne reče, da mora biti vladar zloben. Dalrč od tega. Zapiše le, da se mora naučiti ne biti dober.

Vladar mora biti lisjak, če hoče narediti kaj za obče dobro. Take so Machiavellijeve besede. Ni treba, da je moralen, etičen, da zastopa vrednote, da je altruist, da je dober, da je poštena osebnost. Vse to je povsem odveč, pravi Machiavelli. Dojeti mora namreč, kaj je moč, kaj je oblast, kaj pomeni vladati, kako se je treba obnašati pri tem.

Naučiti se mora strategij, naučiti se mora pravil igre, drugače je ne more igrati. Natanko zato je treba gledati serijo The House of Cards.

Jezus kasneje reče Judežu, da drevo prepoznamo po sadežu. In ima prav.

 

#Kolumne #Dusan-rutar