Vsa ta leta sem delal kot črna živina, da je pot curkoma tekel po mojih licih. Življenje bi dal za domovino, sedaj pa me obtožujejo, da sem kriv, čeprav nisem vtaknil v svoj žep niti evra. Take in podobne stavke poslušamo iz dneva v dan, ko se na zaslonu prikaže ta ali oni politik, bankir, pripadnik elite in potoči solzo ali dve. Tudi meni gre na jok. Še naprej sledim medijem. Ena sama hvala na račun kapitalizma. Zborovsko prepevanje himen v čast bogatih kapitalistov, ki tako lepo skrbijo za naše nenasitne potrebe po pametnih tehnologijah, robotih in vsem drugem, da je seveda prav in pošteno, da so tudi primerno nagrajeni – na primer vsaj z nekaj milijoni letno, če že z milijardami ne gre. Pa neskončno ugotavljanje, da so v bistvu vsi moralni, če odštejemo nekaj gnilih jabolk in muh enodnevnic. Tudi Bine Kordež je v bistvu, v jedru, v srcu dober človek, le malo ga je zaneslo. V sami srčiki je moralen človek, moralni pa so tudi vsi drugi. Pravzaprav je ves svet moralen, vsi ljudje so moralni, zlo pa je zgolj naključna muha enodnevnica, ki bo z malo zaklinjanja kar izginila. Pojavlja se sama od sebe, nihče je ne vabi, pa je vendar povsod, a le potrpeti je treba čisto malo, pa je ne bo več. Izginila bo, kot pač na hitro izginejo muhe enodnevnice, saj zato se pa imenujejo enodnevnice.

V kultni mini seriji, ki je nastala leta 1977, režiral jo je slavni italijanski režiser Franco Zeffirelli, naslov serije je Jezus iz Nazareta, Jezus preseneti zbrane z nadvse preprosto trditvijo. Pomembno je, da se takrat prvič razkrije drugim ljudem in se predstavi kot mesija. Reče torej, da je zakon, vklesan v kamnito ploščo, mrtev in nemočen, pa čeprav je od samega Mojzesa ali celo od boga.

Zbrani so seveda presenečeni, osupli, ogorčeni in celo besni, zato so pripravljeni Jezusa preprosto izgnati kot bogokletnega človeka, ki ne zasluži, da je še naprej član njihovega občestva. Vendar Jezus mirno nadaljuje, čeprav ni prišel, da bi prinesel mir, saj je prišel z mečem. Zakon je vreden šele, ko je vrezan v srca ljudi. Dokler se to ne zgodi, je čisto vseeno, kje je zapisan, saj kamnite plošče prenesejo vse. Take so njegove besede. Ljudje mu končno prisluhnejo in se zamislijo. Ne vsi, seveda, a saj zadošča kritična masa.

Premislimo Jezusove besede v luči skorajšnjih političnih dogodkov v tej deželi. Ne mine teden brez afer, korupcije, kraj po trgovinah, škandalov, nemoralnih in nezakonitih honorarjev za elito, izrečenih zapornih kazni za politike, župane, muhe enodnevnice in druge ljudi, ki so sicer še do včeraj na vsa grla razglašali, da so moralni v srcu, pošteni in pridni delavci, ki bi dali življenje za ljubo domovino. Kaj se dogaja?

Če so vsi ljudje moralni in pošteni, od kod zlo? Staro vprašanje dobiva nove razsežnosti. Kapitalizem je namreč tudi pošten in moralen, pa še demokratičen povrhu, zato se zmanjšuje število možnosti, od koder bi zlo sploh lahko prišlo.

Morda pa se velja problemu tokrat približati iz nekega drugega zornega kota, kajti če so vsi razen gnilih jabolk in muh enodnevnic moralni, etični, dobri po srcu in vse drugo, zgodba nima nobenega smiselnega in produktivnega nadaljevanja.

Oglejmo si torej zadevo iz tistega kota, ki nam pomaga razumeti lik revolucionarja in pokončnega človeka, kakršen je bil Jezus Kristus, ki zagotovo ni bil muha enodnevnica.

Jezus je bil namreč človek, ki je dojel, kaj pomeni moralni zakon, vrezan v srce. Pomeni namreč natanko tole.

Jezus prevaja čustva, občutke in vsakdanja spoznanja navadnih ljudi, med katerimi se giblje – ne pozabimo, da nima težav z obiskom javne hiše, kolonije gobavcev, nepismenih in neizobraženih delavcev, kmetov, ribičev in drugih ljudi, ki jih sicer nihče ne mara ali pa jih ponižujejo iz dneva v dan. Kaj pomeni, da jih prevaja, in v kaj jih prevaja?

Jezus prevaja čustva in vse drugo v moralni zakon, ki je vpisan v njegovo srce. Prevaja v nekaj, kar je sveto, v nekaj, kar želijo ljudje od nekdaj varovati in braniti, ohranjati, negovati in kultivirati. Po domače rečeno: navadni občutki navadnih ljudi dobivajo z Jezusovim prevajanjem legalni status, kar pomeni, da sicer nevidni in nepomembni ljudje nenadoma postajajo vidni in zelo pomembni. Jezus jih dela pomembne. Ljudem sporoča, da so pomembni, da šteje vsakdo izmed njih, da smo v odnosu do boga vsi enaki.

A če moralni zakon ne bi bil vklesan v njegovo srce, tega ne bi mogel početi, in bi bil le muha enodnevnica.

Kaj se dogaja, ko ljudje poslušajo Jezusa, ki prevaja njihova vsakdanja življenja v nekaj svetega? Dogaja se tole.

Ljudje ob njegovi navzočnosti, morda prvič v življenju, čutijo, da so pomembni, da so spoštovanja vredni, da nekaj štejejo, da niso le številke, figure na šahovnici, ki jih elita prestavlja, kamor pač hoče, čutijo, da imajo voljo, da nekaj storijo, čutijo zagnanost, čutijo nekaj univerzalnega in večnega.

Zagnanost pomeni navdušenje, pomeni veselje nad življenjem, pomeni življenjsko energijo in moč, pomeni voljo do življenja, do nečesa novega, dobrega in resničnega. Vse to čutijo ljudje ob Jezusu. Vse to čutijo v drobovju, ne le v korteksu. Kaj pa čutijo ob slovenskih politikih, med katerimi so tudi muhe enodnevnice?

Mene je sram. To čutim jaz. Čutim še veliko drugega, o čemer tudi pišem, ker nimam nobenih težav z izražanjem svojih občutkov, čustev in misli. Sploh pa nimam težav s cenzuro.

Verjamem tudi, da drugi ljudje čutijo, da je z elito nekaj narobe. Mora biti nekaj narobe, kajti očitno je, da sramotna dejanja, kraje, goljufije, korupcijo, neprimerno vedenje in nebuloze pojasnjujejo na neustrezen način: mi smo v srcu dobri, le kaka malenkost nas kdaj pa kdaj preseneti, zato se takrat pokesamo, kar je zelo razumno, vi pa nam odpustite. A saj je tudi Hitler v ključnem trenutku prisluhnil razumu, in ne srcu, kot beremo v njegovi knjigi Mein Kampf.

Vse to kajpak lahko rečemo za čisto vsakega človeka, kar pomeni, da s tem ne pojasnimo prav ničesar. Obstaja namreč razlika. 

Ali kot je rekel Jezus: dokler moralni zakon ne bo vrezan v vaše srce, se ne morete moralno obnašati. Amen.

Ko je vrezan v vaše srce, se nekaj spremeni, nekaj se premakne. Ljudje to čutijo. Pri sebi, pa tudi pri drugih ljudeh. Postanejo zagnani.

Zagnani ljudje so domoljubi. Pravi domoljubi so zagnani in čutijo moralni zakon v srcu. To pomeni, da preprosto čutijo, da so zmožni nadzorovati sebe, zato so miroljubni, obenem pa vedo, da je včasih treba koga poslati v Gulag.    

In v kakšni povezavi je vse to z januarskimi zvončki, ki sem jih fotografiral včeraj? V nikakršni, v čisto nikakršni.