Objektivna resnica o neenakosti na tem svetu je torej zastrašujoča. Milijarderji postajajo bogatejši, raja se mora zadovoljevati z drobtinicami. Ljudje lahko vrtijo po rokah pametne telefone, lahko pa seveda tudi čepijo za računalniškimi zasloni in se pustijo fascinirat medijskim vsebinam. V Davosu pripadniki elite prav zato ugotavljajo, da so za prihodnost človeštva zelo pomembni: umetna inteligenca; razvijanje pametnih tehnologij; roboti. O delavcih, o ljudeh torej in o tem, kar imajo med seboj, niti besede. Kaj nas torej povezuje kot človeška bitja? Kapital. Ne me sezuvat! Preprosta psihološka resnica je, da mora človeško bitje verjeti v večno in univerzalno, drugače ne more preživeti. Prav tako je dokazano, da ne more preživeti samo; preživi lahko samo z drugimi ljudmi. Kako naj preživi v svetu, v katerem je videti, da vse manj ljudi verjame v univerzalno in da je edina pomembna stvar kapital, ki ne krepi volje ljudi, ne pomirja srca in ne daje kril intelektu, zato pa daje vrednost vsemu, na primer robotom, pametnim tehnologijam in umetni inteligenci, le univerzalnemu ne?

Človek se počuti ponižanega, ko iz dneva v dan posluša nebuloze, ki jih pripovedujejo politiki In drugi pripadniki elite, kot da so preroki, ki morajo prepričati vse druge ljudi v svoj prav, ki temelji na ljubezni do Kapitala. Čuti se odtujenega in povsem nemočnega, ko ga preplavlja toksična propaganda. Natanko ve, da bo moral ista medijska jajca poslušati tudi jutri in naslednji mesec. Jasno mu je, da se ne bo nič spremenilo. Prometejev sindrom je preprosto inherenten človeškim eksistencam na tem svetu, kar pomeni, da je imel Hans Georg Gadamer prav, ko je zatrdil, da historično realnost človeških bitij mnogo bolj kot njihova racionalna presoja določajo njihovi predsodki. Enako se strinjam, da človeško bitje natančno ve, kaj mu je storiti, ko nekaj zares razume. Videti je, da slovenski politiki in njihovi podrepniki niti politike ne razumejo prav dosti. Njihovo delovanje očitno ni namenjeno vzajemnemu razumevanju in skupnemu blagostanju, temveč je namenjeno čistemu individualističnemu soliranju. Naj zaradi tega storim samomor? Kaj mi sploh še ostane razen obupa?

Katere lekcije bi se morali ljudje naučiti v kratkem, da ne bo povsem prepozno? Kakšno spoznanje sledi iz skorajšnjih dogodkov, kot so podnebne spremembe, leta trajajoča politična korupcija, kraje politikov, njihovo nemoralno obnašanje, aroganca, vzvišenost in nezmožnost pojasnjevanja lastnega vedenja? Lekcija je moralna. In danes se želim osredotočiti prav nanjo.

Kaj torej potrebujejo ljudje, kaj potrebujejo politiki, kaj potrebuje vlada? Potrebujejo vpogled. Čisto preprost vpogled v to, kar logično sledi, če zgolj na kratko premislimo neko biblično zamisel.

Včeraj sem prebral izjemno knjižico z naslovom O Bogu i człowieku, pod katerega sta podpisana Zygmunt Bauman in Stanisław Obirek. Knjiga je zbirka pisem, ki sta si jih izmenjala moža, stožer njunega razmišljanja pa je natanko človekov odnos do boga in božji odnos do človeka.

Lekcija je tale.

Ko se rodi morala, ko Adam in Eva ne živita več v nemogočem raju, ko torej končno jesta z drevesa spoznanja, se rodi tudi negotovost. Lahko razmišljata o dobrem in zlem, lahko se odločata, morata se odločati, morata razmišljati. Morala zato ne more biti recept za lahko, brezskrbno in mirno življenje, poudarja Bauman. Kjer so recepti, ravno ni morale.

Kjer je morala, ni receptov. Natanko v tem je bistvo. Številni ljudje bi radi zgolj recepte in lahke odločitve; politiki ponujajo recepte ljudem in drug drugemu, toda nič se v resnici ne spremeni, saj se ne more, če odštejem kopičenje kapitala v rokah elit. Morale se lotevajo preveč zlahka, zato tudi niso moralni.

Ljudje se moramo odločati. Nobene druge možnosti nimamo. In bog ima pri tem izjemno pomembno vlogo, ki je večina ljudi preprosto ne razume. Religija seveda nima nobene resne zveze s tem, medijska propaganda pa tudi ne.

Bog ni ustvaril sveta, postavil vanj človeka in mu naročil, kako naj se obnaša. Zgodilo se je nekaj drugega, nekaj, kar je zares vznemirljivo, optimistično in – moralno.

Z nastankom morale in negotovosti se zgodi tole: človek je izpostavljen skušnjavi. Lahko izbira med dobrim in zlim. Toda še pomembnejše je, kar sledi.

Človek je izpostavljen skušnjavi, da se upira sami skušnjavi. Ali drugače rečeno: bog pozove človeka, da sodeluje pri izdelovanju sveta!

V tem je nekaj zares vznemirljivega, kot rečeno. Svet še ni dokončan, svet ni narejen do konca; v tem je optimizem. Človek ima možnost, da sodeluje pri njegovem oblikovanju, preoblikovanju. In ta možnost je natanko moralna oziroma etična.

Etika zato ne more biti množica receptov, temveč je lahko samo nekaj drugega. Lahko je zgolj odziv človeka na poziv boga, da sodeluje pri oblikovanju sveta, da bo boljši. Bog namreč potrebuje človeka, ne potrebuje zgolj človek boga. Pametne tehnologije, roboti in umetna inteligenca so na drugem mestu.

Velja tudi tole: ko umre bog, umre tudi človek.

Etično vedenje zato ne more biti brzskrbno, preprosto, mirno uživanje v tem, kar je dano. Prav nasprotno: lahko je le življenje, izpostavljeno nevarnostim in odgovornostim. Ali kot pravi Bauman: če se bojiš volkov, ne hodi v gozd.

Nečemu se je torej treba odpovedati, nekaj je treba žrtvovati. Potreben je pogum. Kapitalistično življenje se ne bo spremenilo samo od sebe. Nobeno zaklinjanje kapitalisitične rasti ne bo pomagalo. Zakaj ne?

Ker je kapitalistični svet že zdavnaj razpadel na množico poameznikov, ki se trudijo, da bi živeli, kot se od njih pričakuje. Kakšno življenje se pričakuje od osamljenih posameznikov? Od njih se paradoksno pričakuje, da bo vsak konformistično skrbel zase, da bo odgovoren zase, da bo skušal uveljavljati samega sebe – tako kot vsi drugi. Tak svet ne pozna vezi med ljudmi ali pa so te zelo krhke, kratkotrajne in spremenljive. V takem svetu je zelo malo norm, pa še te se nenehno spreminjajo, ker Kapital preprosto potrebuje njihovo spreminjanje zaradi lastnega preživetja.

Na kratko: tak svet ne pozna in ne prenese niti morale niti etike. Je pa v njem vse več robotov in pametnih tehnologij.

Ljudje kot posamezniki v kapitalističnem svetu nesmiselno tekmujejo drug z drugim, zato so sumničavi drug do drugega, zavidajo si, poleg tega pa se tudi ves čas bojijo, saj ne morejo biti prepričani, da jih drugi ne bodo prehiteli, odrinili, izrinili ali preprosto uničili.

Kapitalistično življenje je v XXI. stoletju nesmiselno in brezciljno. Osamljeni posamezniki v osamljeni množici tekmujejo drug z drugim in upajo na nekakšen smisel, ki naj bi čudežno vzniknil iz njihovih prizadevanj.

Vendar ne bo, ker preprosto ne more, pa če imajo ljudje okoli sebe še toliko robotov in pametnih digitalnih naprav.

Rešitev je drugje. Posameznik lahko naredi nekaj dobrega le, če se zgodi dvoje.

Prvič. Vzpostavi angažiran odnos do Drugega. Ta je lahko bog, zagotovo pa je nekaj ali nekdo, ki zastopa neskončnost. S tem se posameznik odpove svoji končni, omejeni identiteti in egu v njegovem središču. Samega sebe nima več za središče sveta.

Drugič. Radikalno postavi pod vprašaj samega sebe. V končni fazi ugotovi, da se mora odpovedati množici iluzij in predsodkov, v katere je verjel vse življenje.

Angažirani odnos do Drugega sledi spoznanju, da smo ljudje nujno, neizogibno drug za drugega in za Drugega, ki je neskončen, ne pa za kapital, robote in pametne tehnologije, od katerih imajo neskončne koristi zlasti lastniki kapitala, ki so vse bogatejši, kot rečeno. Tak je minimalni dispozitiv vsake človeške eksistence, ki krepi voljo in daje krila umu.

In nič ne bi bilo narobe, če bi kdo še enkrat prebral Marxov Kapital ter se poučil, kaj je profitabilnost, kaj je presežna vrednost, kako nastaja in kako poteka izkoriščanje delavcev.