Kaj ima Hitlerjeva mladina skupnega s predšolskimi oddelki, šolskimi razredi, veroučnimi skupinami, športnimi društvi, počitniškimi kolonijami, taborniškimi in skavtskimi odredi, vzgojno-varstvenimi zavodi ter podobnimi ustanovami za otroke in mladino? Bolj ali manj vse …

Vsem je skupna težnja k temu, da bi bili vsi udeleženci ubogljivi in drug drugemu čimbolj podobni. V vseh je od prve do zadnje minute natančno določeno, kaj morajo udeleženci početi. Določeno je tudi, kako naj bi to počeli; pogosto so predpisane besede, ki jih morajo uporabiti, in gibi, ki jih morajo izvesti. Samosvojost, kaj šele neubogljivost, sta kaznovani predvsem z dretjem in zmerjanjem, ki jima pogosto sledijo ponižujoče in s prekrški ne preveč povezane kazni. Drugih ukrepov tako rekoč ni, razen s strani vzgojiteljev, ki se zavestno odločijo zanje. Zaradi tega so pogosto deležni nenaklonjenosti in celo sovražnosti ostalih vzgojiteljev, še posebej, če so njihovi ukrepi bolj učinkoviti.

Za otroke in mladostnike je vseeno, ali je vključitev obvezna, pod prisilo staršev ali prostovoljna; ko so tam, morajo plesati na žvižge 'vzgojiteljev' in shajati z vrstniki. Izkazati morajo pravo mero ubogljivosti in uporništva. Otroci se namreč takšni 'vzgoji' samodejno upirajo, pogosto v skupini. Odprti in družabni se torej povezujejo in izvajajo sabotaže, zaprti in samotniški pa se trudijo biti neopazni, se izogibajo dolžnostim, jih opravljajo površno in brez volje.

Sploh za slednje je čas, ki ga preživijo v teh ustanovah, zgolj večji ali manjši pekel. Pesti jih boleče pomanjkanje miru, samote in samostojnosti. Tisti, ki imajo težave z lovljenjem ravnotežja med zahtevami odraslih in pričakovanji vrstnikov ali pa jim je to zgolj odveč, pričnejo okoli sebe graditi oklep. Najpogosteje vsak možen in nemožen trenutek izkoristijo za vztrajno izvajanje neobveznih, nezaželenih ali nedovoljenih dejavnosti: sanjarijo, berejo, igrajo igrice, klepetajo …

Še težje je tistim, ki bi radi bili vključeni v družbo, a se ne znajo prilagajati. Ti pričnejo nagajati vsem po spisku, da bi bili v središču dogajanja in ne le na njegovem obrobju. A bolj nagajajo, bolj gredo na živce tako vzgojiteljem kot vrstnikom. Dretje, poniževanje, kazni in nenaklonjenost vrstnikov njihovo stisko še povečujejo. Večja je stiska, bolj nagajajo. Iz obojega se z lahkoto razvije duševna motnja ali bolezen …

Brez slabih posledic pa vsa ta silna vzgoja ne ostane tudi pri otrocih, ki se znajo prilagajati. Naučijo se edinega, kar jim uravnilovka nudi: da je moč v slogi skupine in da cilj posvečuje sredstvo.

Iz vzora vzgojiteljev se nekateri naučijo voditi. Koristne vrstnike vzamejo pod svoje okrilje, ostale pa skupaj z njimi mučijo še bolj kot vzgojitelji. Skupaj kršijo pravila in pri tem drug drugega ščitijo. Cilj teh dejanj je vedno rušenje reda v lastno korist, nikoli pa gradnja česa novega, lepšega, drugačnega. Tonamensko vodenje se podzavestno prenese v odraslost, ko nekateri teh 'voditeljev' postanejo vodje. Posledice sicer niso vedno takšne kot v času delovanja hitlerjugenda, so pa silno neprijetne in jih večina ljudi – tudi oni sami – občuti vsak dan …

Koristni vrstniki, ki niso iz voditeljskega testa, se do odraslosti naučijo delovati v dobro skupine in iz nje vleči koristi. Dobro skupine je v tem primeru to, kar je dobro za vodje. Koristi se vlečejo na račun drugih – na račun nečlanov in nekoristnih vrstnikov. V najboljšem primeru jim je za tiste, ki niso, ne morejo ali nočejo biti 'njihovi', vseeno. Če so zelo podobni (npr. člani drugih navijaških skupin ali verskih skupnosti), imajo do njih prijateljsko-sovražen odnos. Če se izrazito razlikujejo – predvsem po videzu, ravnanju ali prepričanjih –, pa so do njih odkrito sovražni.

Ne glede na znanstvena dognanja o vzgoji, ki so povsem v nasprotju s to, ki se izvaja, se hitlerjugend postopkom večina oblasti odreka po kapljicah, pa še to z veliko nepotrebnega pregovarjanja. Hitlerjugend vzgoja namreč ustvarja poslušne podložnike, ki jih je moč kadarkoli usmeriti v znašanje nad nekom tretjim. Takšne lahko oblastniki izkoriščjo po mili volji. Če jih preveč pritisnejo, da začnejo piskati, jih zgolj obrnejo proti zunanjemu ali notranjemu sovražniku in pustijo, da se njihov bes razlije nanje.

Prav zato so hitlerjugend prijemi tako priljubljeni in zakoreninjeni v skoraj vseh oblikah skupinske vzgoje otrok in mladostnikov. Prav zato je boj proti njim tako težek kot boj proti nacistom med 2. svetovno vojno. No, ni, ker se ne borimo, ampak bi se morali, in to na življenje in smrt. Proti sebi imamo namreč usklajene čete vojakov z opranimi možgani – oblastnikov, staršev, vzgojiteljev in celo otrok – ki so sveto prepričani, da je Ordnung und Disziplin edino, kar zmore pamže spremeniti v ljudi.

Ne izvirni ne sodobni nacisti se niso vzeli iz zraka. To so zgolj ljudje, ki se jih je vzgoja najbolj prijela. In proti njim se borimo ljudje, ki se nas je ta ista vzgoja prijela le nekoliko manj. Kako naj nebojeviti, nepovezani in neusklajeni zmagamo v boju proti vojski ljudi, ki jih pravzaprav občudujemo in podpiramo?