V Gulag
Recimo, da večkrat ukradeš nekaj piškotov, suhih sliv in žvečilnih gumijev, pa morda še kak kondom v bližnji trgovini ter si visok državni uslužbenec, čigar plača krepko presega dva tisoč evrov neto, če ne štejem vseh priboljškov in privilegijev in dodatkov – na primer za stalno pripravljenost. Ko te dobijo, rečeš, da je tvoja dolgoletna obsedenost s tatvinami duševna motnja, ki jo je treba zdraviti (na primer na državne stroške), in da je sicer s teboj vse v najlepšem redu, da dobro opravljaš svojo službo, da si domoljuben državljan, ljubeč oče, nežen soprog in prijazen sosed. Naši te nemudoma vzamejo v bran, dodajo, da si dober tovariš, izvrsten politik, športnik, ki redno skrbi za svoje telo, in življenje teče mirno dalje. Če prepišeš magisterij in te dobijo, rečeš, da niso dovolj natančno prebrali tvojega izdelka in da ne razumejo akademskih standardov, za katere se ves čas javno zavzemaš, da nisi ničesar prepisal in da si morda sem in tja le nespretno citiral, kot to že sicer dandanes počnejo vsi (danes tako ali tako vsi prepisujejo in kradejo drug drugemu, saj to vsi vemo), da so ti podtaknili, da so tvoji zarotniki, da so se brez razlogov spravili nate kot politični sovražniki, da v tej deželi sploh ni demokracije in da ne obstaja dovolj politične kulture, da bi se sploh še splačalo biti politik, ker nihče ne ceni tvojega garanja, odrekanja, žrtvovanja prostega časa na račun srečne družine, ki ga daruješ za čisto neznane ljudi in v dobro domovine, ki jo zelo ljubiš. Rečeš tudi, da si v stalni pripravljenosti in da ljudje sploh ne vedo, kako naporno je tvoje delo, ker si ves čas pod stresom in se predajaš delu, ki je v skupno dobro. Naši te kajpak mahoma vzamejo v bran, dodajo, da si veliko dobrega naredil za ljudi, pa tega sploh nihče ne ve, da bi moral dobiti priznanje za delo, pa dobiš namesto tega zgolj polena pod noge, in sicer od ljudi, ki kradejo na veliko, ne pa suhih sliv, paštet in tablic čokolade, in življenje teče dalje. Dobiš nesramno visoke nezakonite honorarje k plači, ki je že sicer visoka, rečeš, da si se pokesal, da ti je žal, da si bil sicer vse noči pripravljen na nepredvidljivo, in življenje teče dalje, še preden te sploh kdo vzame v bran. Seveda te vzamejo v bran in rečejo, da zdajle pa res ne gre, da bi odstopil, ko si ravno dobil ugledna mednarodna priznanja.
Nauk: če pripadaš eliti, je vse mogoče in nikomur se nič ne zgodi, elita pa je vsak dan bogatejša. Če ne pripadaš eliti, je tudi vse mogoče, le da se ti ves čas dogaja nekaj slabega, premoženja pa imaš vse manj, čeprav resnično garaš kot črna živina, da švic v potokih teče od tebe.
Obstajata dve vrsti ljudi in obstajata dve vesolji. Med njima zija prepad, ki je preprosto nepremostljiv. Jaz sem se na primer rodil kot otrok socializma. V tistih časih so pošiljali ljudi v Gulag, od koder se nekateri niso nikoli vrnili. Časi so bili seveda totalitarni in ne bi bilo prav, da bi se še kdaj ponovili. In če bi kdo rekel, da bi morali nekatere ljudi tudi danes kam poslati, bi bil to nedemokratičen, neciviliziran, grob, neotesan in vsega obsojanja vreden napad na njihovo dostojanstvo in moralno neoporečnost, poleg tega pa bi bil tudi poskus rušenja nedotakljivega lika in podobe dobrega politika, ki dela za obče dobro, ne zase.
Odraščal sem v okolju, v katerem ljudje niso cenili nepravičnosti, blefiranja in političnega žargona. Bentili so čez izkoriščevalce, jih pošiljali nekam in se pridušali, da bi jim že pokazali hudiča, če bi jih dobili v pest. V tako imenovane komuniste, ki to nikoli niso bili, tako ali tako nihče ni verjel. In v njihov novorek tudi ne. Pravzaprav smo vsi vedeli, da vanj ne verjamejo niti sami. Torej: komunisti niso verjeli v komunizem in niso verjeli lastnemu žargonu. Vse to so bile zgolj prikazni.
Danes ni nič drugače. Nihče ne verjame v kapitalizem in v žargon, s katerim njegovi lakaji opisujejo njegovo delovanje. Vsi vedo, da je zblojen in nepravičen, da imajo od njega v glavnem koristi le pripadniki elite. Pa vendar teče še naprej, oziroma se vrti kot vrtiljak.
Saj se je komunizem tudi vrtel, dokler se ni ustavil in sesul. Enako se dogaja kapitalizmu.
Nobenega dvoma ni, da se kapitalizem prek svojih zastopnikov in podanikov sooča s krizo brez primere. Ne mislim zgolj na dolgo depresijo, temveč mislim zlasti na podnebne spremembe. To preprosto pomeni, da je v tem trenutku ogroženih veliko milijonov ljudi, številni so že umrli, pa vendar se zdi, da se svet mirno vrti naprej, kot da je vse v najlepšem redu.
Za tako podobo morajo noč in dan skrbeti mediji, saj je svet v katastrofalnem stanju. In zanjo tudi skrbijo, zato nastaja vtis, da se ni treba vznemirjati.
Pa vendar se je treba vznemirjati. Na voljo imamo namreč dovolj znanja, da preprečimo propad človeštva. Imamo tehnologije, imamo vire, imamo denar, imamo ljudi. Zakaj se potem dogaja, kar se?
Ker nimamo moči. Preprosto je nimamo. Vso moč ima elita. Pravzaprav ni čisto tako. Imamo namreč moč, da ne sodelujemo.
Imamo tudi moč, da terjamo skupno lastnino nad produkcijskimi sredstvi. Imamo moč, da bijemo boj zoper podnebne spremembe, da združujemo boj za družbene spremembe z bojem zoper podnebne spremembe. Imamo moč za spopadanje z nepravičnostmi. Imamo moč za boj zoper korupcijo, izkoriščanje in prisvajanje tuje lastnine, kar je drugo ime za krajo.
Kraja suhih sliv in paštet ni nič v primerjavi z vsakdanjim odtegovanjem presežne vrednosti, ki jo ustvarjajo delavci. Lastniki kapitala morajo nenehno zniževati stroške dela, če hočejo ohraniti profite in preživeti. To tudi delajo. Obenem morajo nenehno skrbeti za povečevanje produktivnosti. Do konca morajo razviti vse mogoče strategije, da profitabilnost ne pade. In tudi to delajo.
Njihovo delovanje opišemo kot približevanje absolutni meji, onkraj katere je brezno niča.
Kot da bi se hoteli pogrezniti v brezno niča.
Jan 21, 2016