Včeraj me je med predavanjem v Domžalah nekdo vprašal, ali je mogoče ustaviti kapitalizem. Odgovoril sem, da je kapitalizem že implodiral, kar pomeni, da se že nekaj časa sesuva sam vase in da se bo sesuval še naprej, nas pa potegnil s seboj, potem pa sem dodal, da bo njegov neizbežni propad močno pospešilo naravno dogajanje, kamor sodijo zlasti klimatske spremembe, ki že dosegajo razsežnosti kataklizme. Na žalost moram danes povedati še tole.

Znanstveniki so že tako popljuvani in tako imenovani skeptiki so tako neverjetno glasni in arogantni, da se dogaja nekaj nezaslišanega. Objektivni podatki namreč dokazujejo, da so podnebne spremembe veliko hujše, kot so mislili znanstveniki še pred kratkim, vendar o tem kratko malo ne govorijo. Zakaj ne govorijo?

Znanstveniki se cenzurirajo, ker so preprosto postali skrajno previdni. Pritisk korporacij, lobijev in nekaterih medijev je tako velikanski, da je najbolje biti tiho. To je kajpak nemoralno in neetično, vendar se ves čas dogaja, da znanstveniki cenzurirajo sami sebe. Tako daleč smo prišli.

Znanstvena spoznanja o vremenskih spremembah na planetu so celo tako revolucionarna, da nanje niso bili pripravljeni niti najbolj drzni znanstveniki. Implikacije njihovih spoznanj so resnično revolucionarne oziroma radikalne, vendar jih trenutno nihče na tem planetu ni pripravljen sprejeti oziroma upoštevati.

Ko ljudje molčijo, je seveda hudo, ker to pomeni, da kot razumna bitja ugotavljajo, da je zanje in za njihovo preživetje bolje, če so tiho, ko pa umolknejo še znanstveniki, je katastrofa preprosto pred vrati.

Znanost bi morala biti absolutno neodvisna in bi morala predstavljati najvišje ideale človeške misli. Saj tudi jih predstavlja, zato je še toliko bolj žalostno, da znanstveniki cenzurirajo sami sebe in ne govorijo glasno o lastnih spoznanjih.

Dejstvo je, da bi ljudje lahko živeli kakovostna življenja brez elit, brez izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje ter brez kapitalističnega izkoriščanja ljudi in narave.

Namesto tega nas priganjajo iz dneva v dan, kot da smo živina. Življenje postaja vse bolj blazno in s tem naj bi se še hvalili. Vse bolj je treba trošiti, vse bolj je treba razmetavati z energijo, vse hitreje je treba menjavati naprave, ki bi sicer lahko trajale leta in leta.

A dolgoročno se preprosto ne bo izšlo, ker se enostavno ne more. Narava se spreminja tako hitro, da nas bo prehitela; pravzaprav bomo prehiteli sami sebe. Prehiteli se bomo natanko zato, ker je premalo ljudi, ki bi se še lahko upirali ekonomistični paradigmi, po kateri se ravna ta svet. Celo znanstveniki ne vedo, kaj storiti, da bi se politiki in korporativni ljudje začeli vesti drugače, kar bi zlasti pomenilo dramatično zmanjševanje izpuščanja toplogrednih plinov.

Čisto mogoče pa je, da je tako ali tako prepozno.

Tik pred koncem lanskega leta je bilo na vrhu sveta, na tečaju torej, nič stopinj Celzija. Moralo bi biti vsaj dvajset ali trideset stopinj pod ničlo, pa ni bilo. Torej ni bilo topleje za stopinjo ali dve, temveč je bilo topleje za dvajset ali trideset stopinj! In če poslušate slovenske vremenoslovce, se obnašajo, kot da klimatskih spremembe sploh ni! Ko je sredi januarja zunaj veselih in poskočnih plus 15 stopinj, kot na primer te dni, govorijo o nekoliko nenavadnem januarju. Potem hitijo dodajati, da bo že čez dan ali dva morda padal sneg. Dobesedno norčujejo se iz ljudi, iz sebe in iz znanosti, s katero se sicer ukvarjajo.

Tudi maja kdaj pa kdaj pada sneg. In če pada januarja, to ne more biti novica dneva. Ljudje pa nič.

Ekonomska rast je torej zakon, zato boste iz dneva v dan poslušali o njej, kot bi kdo navijal lajno. Slišali boste prave hvalospeve, o njej bodo govorili čisto vsi, ki bodo imeli pet minut časa, pa če o njej kaj vedo ali ne vedo ničesar.

To je šele pravi totalitarizem. Pozabite na Tita in Jugo. Tisto ni bilo nič. Totalitarizem se začne, ko ljudje spontano cenzurirajo sebe, da ne bi imeli sitnosti, čeprav ne obstaja tajna policija in jih nihče ne preganja.

Razumno je, da ste tiho, ko vas nadzorujejo, ni pa razumno, da ste tiho, ko vsi okoli vas hvalijo demokracijo in pravico do mnenj.

Živimo torej v totalitarnih časih, ki ne bodo dolgo trajali. Ne zaradi ljudi, temveč zaradi narave. Na delu je sicer to, kar imenujemo s tujko self-delusion, toda tudi to ne bo pomagalo. Vsi dobro vemo, da je v zraku nekaj velikega, da se bo zgodilo nekaj, kar nas bo vse presenetilo. Vemo, da je res tako, a nas bo kljub temu presenetilo in vrglo na rit.

Obstaja kolektivna fasada, maska, za katero se skrivamo. Obnašamo se kot majhni otroci, ki si pred nevarnostjo pokrijejo obraz in verjamejo, da je minila, ker je pač ne vidijo. Tako se obnaša človeštvo danes.

Govorim o globalni skrivalnici, o globalnem blefiranju in sprenevedanju. Ljudje v Pekingu dobesedno ne smejo iz stanovanj, ker je zrak popolnoma zasvinjan, nekateri pa že govorijo o koncu podnebnih sprememb in o ohlajanju Zemlje. Pol sveta je pod vodo, ker so poplave dobesedno povsod, politiki pa govoričijo o gospodarski rasti in povečevanju števila zaposlenih. Ne verjamejo v znanost, verjamejo pa v nezemeljska bitja, ki so na las podobna zemeljskim, v angele, demone, hudiča, duhove, duše umrlih, reinkarnacijo, vedeževanje, horoskop, nebesa, posmrtno življenje, večno dušo in vse drugo iz tega registra.

To je norost.