Izjava je baje Stalinova. Na poseben način postaja zelo aktualna, pa če je to komu všeč ali pa ne.

Veliko Slovencev in Slovenk mora za kolikor toliko normalno vsakdanje življenje redno uživati antidepresive, anksiolitike ali kake druge substance, kot so alkohol, tobak, kava, maščobe, sladkor. Pomoč takih substanc pomeni, da se človek nekako vleče skozi življenje kot megla. Tako življenje je dolgoročno najbolje označiti kot dolga depresija. In tudi gospodarstva so v dolgi depresiji, čeprav ekonomisti to vztrajno zanikajo. A ne zanikajo vsi. Ne zanika celo Joseph Stiglitz, kar je vsaj nekoliko presenetljivo, saj ni ravno marksist. Dolga depresija je zato dejstvo, ki ga niti nima smisla zanikati. Ali drugače: v dolgi depresiji niso le Slovenci in Slovenke, v dolgi depresiji je tudi kapitaklizem (dober simptom!). Kar je lahko tudi dobro.

Toda samo pod enim pogojem. Da sprejmemo preprosto enačbo, ki se mi je že zapisala: kapitalizem je kataklizma. Kataklizma je, čisto na kratko, dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe, nad katerimi človek ne more biti ravno navdušen. Velika sprememba je namreč velika katastrofa. Kapitalizem je katastrofa. Za elito seveda ni. Itak.

Elite namreč so katastrofa, ki uteleša kapitalizem kot kataklizmo. Ko se ljudje navdušujejo nad elitami, se navdušujejo na kataklizmo. Veliko raziskovalno vprašanje je, kako se je mogoče navduševati nad kataklizmami.

Katastrofo ustavimo le tako, da se ji postavi po robu nekaj velikega, saj je tudi katastrofa velika. Katastrofe ni mogoče zajeziti z lopatko, s kanglico in z leporečjem. Ni je mogoče zajeziti s psihoterapijo, s polaganjem rok ali z zaklinjanjem, s sklicevanjem na polno Luno, zvezde ali kozmične sile, z darovanjem devic, koz, ovac ali perjadi.

Na podoben način depresije ni mogoče premagati z antidepresivi, čeprav se tako imenujejo, ali z dobro voljo in jutranjo telovadbo pri odprtem oknu, da gre v prostor še več smoga; saj depresija je ravno odsotnost dobre volje ali notranje moči za življenje. Nekaj globljega je namreč na delu. Da bi to doumeli, potrebujemo dobro teorijo. Z mnenji si ne moremo pomagati niti malo, pa če so še tako dobra.

Mimogrede: ne zagovarjam pravice do mnenja. Človek nima pravice do mnenja, saj ima zgolj pravico do resnice.

Sprenevedanje. To je ena ključnih besed vsakdanjega življenja. Zanikanje. To je druga ključna beseda. Leporečenje, medijsko zasipavanje ljudstva z novorekom, češ da je vse v redu, da zopet vse raste in da bo jutri še bolj v redu, združuje oboje, zanikanje in blefiranje.

Zanikanja in blefiranja je, kolikor hočete. Iz njega kujejo dobičke. Ne kujejo jih delavci, saj ne morejo, kujejo jih zlasti pripadniki srednjega razreda in intelektualci, ki imajo dostope.

Toda nič ni v redu. Dolga depresija je zares dolga. Traja že skoraj deset let. In bo še trajala. Pogledati je treba le številke. Ki ne lažejo. Svetovna gospodarstva niti približno niso tam, kjer so bila leta 2007. Niti pod razno.

In tudi ne bodo. Ni mogoče, da bi bila. Razen če se zgodi kaj velikega. In kaj naj bi se zgodilo?

Tu pride do polnega izraza nemoč ekonomistov. Življenje ljudi in občestev namreč ni zgolj ekonomija. Upoštevati gre vsaj še politiko in ideološke prakse, prek katerih se utrjuje subjektivnost ljudi. Na primer to, da se za silo vlečejo po svetu kot megla in skušajo biti vsaj dobri potrošniki, če že kaj drugega ne morejo postati.

Recimo, da bi dolgo depresijo lahko prekinili z velikim javnim zapravljanjem denarja za zdravstvo, znanost, šolstvo in infrastrukturo ter s progresivnim obdavčenjem, kar pomeni, da bi močno pritisnili na elito. Nekateri ekonomisti in politiki verjamejo, da bi to šlo. Toda najverjetneje ne živijo na Zemlji, temveč na Luni. Kateri idiot pa še lahko verjame, da je v kapitalizmu mogoče vplivati na elito in jo obdavčiti!

Na elito kratko malo ni mogoče vplivati. Kdo bi pa vplival nanjo, če ima ta v rokah vse vzvode moči in oblasti? Nekaj mora biti jasno: temu svetu vladajo elite, ki imajo Kapital. Imajo preprosto ves kapital tega sveta. Številke so neizprosne: polovica sveta nima nobenega premoženja. Kaj tu ni jasno?

Prevladujoče strategije Kapitala so povsem jasne: zgrabiti še tisto malo, kar je ostalo. Vsak dan tako spremljamo na vseh koncih sveta, kaj se dogaja: neoliberalno zniževanje korporativnih davkov; zniževanje davkov za elite;  dereguliranje bank; uničevanje sindikatov in njihovo propadanje; privatiziranje čisto vsega.

Vsak dan na vseh koncih sveta se dogaja, kar je zapisano. In jutri se bo tudi dogajalo. Pa naslednji teden. In še in še …

Ne obstaja sila, ki bi to ustavila. Še vsak slepec to lahko vidi.

Žalostno in trpko je zato poslušati slovenske politike, bankirje in ekonomiste, ki živijo v iluzijah, te pa ponujajo depresivnim Slovencem in Slovenkam, da so še bolj depresivni in da pogoltnejo še več alkota, sladkorja, kave in anksiolitikov. Še bolj žalostno je, da umetno napihujejo številke, ki obljubljajo rast.

In najbolj žalostno je, da nekaterih številk preprosto nočejo videti, o njih pa zato tudi nikoli ne govorijo. Na primer. Včeraj zjutraj je bilo v Črnomlju plus 16 stopinj Celzija. Za zgodovino: včeraj nismo bili 11. julija, temveč je bil 11. januar. Ali pa tale podatek: novembra 2015 so izmerili nad New Yorkom 511 molekul ogljikovega dioksida na milijon molekul. Povprečje pred industrijsko revolucijo je 250. Elementarno znanje iz fizike in kemije pride pri tem zelo prav in nam pojasni vse. Ni pa nujno, da se pripadniki elite še spomnijo, kaj so se učili pri fiziki v osnovni šoli.

Njujorčani so se ob koncu prejšnjega leta zato namakali v morju in se sprehajali v kopalkah, kot da je sredi poletja.

Zemlja pa se ne segreva le zaradi ogljikovega dioksida, ki ga je v ozračju, zlasti pa v oceanih, vsak dan več, ker veselo kurimo nafto, ki je vse cenejša in smo zato radostni, saj prihranimo, premog in vse živo, temveč tudi zaradi metana in ogljikovega monoksida, ki sicer ni toplogredni plin, zato pa vpliva na preprečevanje oksidacije metana.

Vremenske kataklizme so že zdaj zastrašujoče, vendar bodo še hujše, kajti bistveno je, da se izjemno hitro segrevajo oceani, vključno s tem, ki je na vrhu sveta. To pomeni: oceanska voda, ki bi morala imeti približno nič stopinj Celzija, ima trenutno več kot enajst stopinj Celzija.

Vsak šolar zna izračunati, da to ne pomeni dveh stopinj nad povprečjem, temveč pomeni več kot deset stopinj nad povprečjem. Ali po domače: površina vode, kjer je nekoč potonil Titanik in so ljudje zmrznili v vodi, ker je imela stopinjo ali dve, je danes tako topla, da bi lahko potniki s Titanika uživajoč čofotali v njej, klepetali in medtem čakali na reševalce.

Elementarna psihologija pa nas uči, da se človek lahko spreneveda tudi vse življenje. Obrambni mehanizem zanikanja lahko uporablja do konca svojih dni in ta mu dobro služi. Tudi antidepresive je treba jesti vse življenje, saj to ve vsak psihiater. Enako velja za anksiolitike, pa za kavo, nasičene maščobe, ki se veselo nalagajo na stenah žil, in za sladkor, ki ga jetra predelujejo v maščobe, ki se prav tako veselo nalagajo na telesu. Do bridkega konca, ko kataklizma pogoltne še sebe.