Ko sem februarja 2014 pisal 100. (114.) kolumno – poskus povzetka, ki se je sprevrgel v še eno kolumno, se nam še ni sanjalo, da je 3. svetovna vojna že v teku. Zdaj to vemo ali pa se nam vsaj sanja. Ko bom pisal povzetek 299 kolumen, o tem ne bo več nobenega dvoma. Gospodarska kriza ne bo zanimala nikogar več. Tudi izpuste ogljikovega dioksida bodo šteli samo najbolj zagrizeni okoljevarstveniki z območij, ki jih bo vojna dotlej samo oplazila. Vročina bo naraščala v osnovnem in prenesenem pomenu. Tudi vodna gladina se bo dvigala proti našim vratovom, obenem pa presihala pod našimi nogami. Kdor še ne bo begunec, bo srečen ali neumen.

V času moje prve kolumne (8. 10. 2010 na Vest.si) je gospodarska kriza ravno opustila razkazovanje kratkoročnih posledic in se pričela važiti z dolgoročnimi. Kot nam je malo prej razložila ga. Klein, malo kasneje pa smo dojeli, ni šlo za nesrečo, ampak za razširitev gospodarske svetovne vojne na domača – združenodržavska in evropska tla.

Večino kolumen sem napisal o čudnih človeških običajih, s katerimi sebi in drugim grenimo in uničujemo življenja, zraven pa mislimo, da smo dobri in gradimo skupno blaginjo. A temu se čudimo zgolj otroci, nekaj mladostnikov in peščica odraslih čudakov. Večina ljudi to čudenje zatre, da lahko odraste. A naj se čudimo ali ne, tudi sami ravnamo čudno …

Poskus razumeti človeško čudnost te neizogibno zakoplje v naravoslovje, izkopaninoslovje in zgodovino. A ne na šolski način, ko smo se kot kakšna četa partizanov prebijali med vrstami alg in notranjimi organi živali, skozi značilnosti črepinj in ruševin, od ene letnice do druge, od ene bitke do druge ter od ene vladarske uredbe do druge. Ne, kdor hoče videti, mora gledati širšo sliko; bistvo je med podrobnostmi nevidno …

Šola se v tem času ni čisto nič spremenila. Pravzaprav je edina reč, ki se pospešeno spreminja, odkar vem zase, računalništvo. Ko sem pred 5 leti začel pisati kolumne, so bili debeli zasloni in reže za diskete še kar pogost pojav. Zdaj se namizni računalniki počasi spreminjajo v okrasne predmete, kot so bili svojčas klavirji … Vse razen računalništva je preveliko, da bi propadlo. Zato vse, razen nekaterih področij računalništva, tudi propada.

Države z neživljenjskimi mejami, ki so jih nekoč zarisali evroameriški osvajalci, pokajo po vseh šivih. Brbota tudi v evropskih 'nacionalnih' državah, ker pač niso nacionalne. Nikoli niso bile in ne bodo, ker ne morejo biti, razen če uvedejo nacizem in ga dosledno izvajajo, dokler se ne 'očistijo'. Koliko ljudi bi v tem primeru ostalo in kakšni bi bili, pa je drugo vprašanje … ZDA izgledajo kot gobavec: eno uho (npr. New York) je prav lepo, drugega (npr. Detroit) pa ni več; lahko se rokuješ z njimi, a ti bo roka ostala v roki (ZDA imajo pač povsod prste vmes). Nekega dne bo orkan Bobby ali Tobby zgolj rekel: »Hasta la vista, baby!« in pihnil, pa se bodo ne razletele, ampak razblinile …

Banke in naddržavna podjetja – tisti, ki so si prilastili prevelikost, zaradi katere ne smejo propasti – se povezujejo in skrivajo denar v davčnih oazah. Ne zapravljajo ga. Lastniki in vodje se ne zabavajo. Ne lepšajo življenja ne sebi ne delavcem ne strankam ne naravi, ampak ga vsem naštetim iz meseca v mesec zgolj otežujejo. Mrzlično sestankujejo. Težijo vladam, da spreminjajo zakonodajo ljudem v škodo. Prilaščajo si javne dobrine. Mrkih obrazov dajejo lažne in puhle izjave za javnost. Očitno jim gre za nohte. Vedo kaj, česar mi ne vemo? Ne, vedo to, kar vemo tudi mi – da se bliža konec …

Pri nas so že po izročilu vsi vrtički preveliki, da bi se smeli spremeniti, kaj šele propasti, meje med njimi pa preblage, da bi jih smeli pustiti vnemar. Bolj bo svet propadal, višje bodo ograje in trdnejše ute za orodje. Ko bo suša, bomo kopali vodnjake, ko bo požar, bomo kopali kleti, ko bodo vojaki, pa bomo bežali v gozd, če ga bosta prva dva še kaj pustila. Če vse to ne bo pomagalo, bomo v skladu s šegami in navadami postali razbojniki: rokovnjači, partizani ali kaj podobnega.

Tudi popolno razumevanje čudnih, samouničevalnih plati človeštva nam ne pomaga, da bi tok obrnili v drugo smer. Lahko ga zgolj upočasnimo. Temu služijo dobrodelne ustanove, ki rešujejo le majhne delčke tega, kar one same, druge ustanove in posamezniki pokvarijo. Temu služijo zaveze, ki so jih veliki in močni sklenili na lanskem podnebnem vrhu v Parizu, in enako trdne zaveze, ki so jih glede kakršnegakoli reševanja narave in miru sklenili predtem.

Se splača vlagati trud, čas in denar v dobrodelnost ter se sekirati, ker ne deluje, ali je bolje uživati, dokler lahko, in vsaj dotlej ohraniti duševni mir? In kako sploh opredeliti dobrodelnost? Je dobrodelno prikrivati in dopuščati načrtno nasilje nad ženskami kot bistveno sestavino 'kulture' tujerodnih domačinov, priseljencev in beguncev, ki je ti ne želijo opustiti, da bi rasizem domorodcev obdržali na uzdi? Ali bi bilo bolj dobrodelno že na meji postreliti vse moške prišleke in tako na en mah osvoboditi njihove ženske ter zaščititi nekaj domačink pred tem, kar bi jim sicer storili (potem pa se med seboj pobiti še tukajšnji moški, ki smo v povprečju le malo manj šovinistični)? Kako se odločiti, če so vse odločitve napačne? Zakaj se sploh odločati, dokler ni res nujno? …

Razvoj dogodkov pa gre svojo pot do konca in naprej, kot je šel že mnogokrat doslej. Vedno bolj brezobzirno bogatenje bogatih, vedno bolj brezupna revščina revnih, vedno bolj obremenjen in razdražen srednji sloj, vedno slabše izobraženi in manj razgledani ljudje, sobivanje raznorodnih skupin nazadnjakov, ki druga druge ne morejo niti videti, sovražni in nasilni verski skrajneži, maloštevilni, revni in neizkušeni policaji, dobro opremljeni vojaki z opranimi možgani, nasprotujoče si težnje mogočnih in vplivnih, odvisnost od velikih količin različnih naravnih virov iz tujine, odvisnost od prekomernega izčrpavanja večine teh virov, uničujoče delovne nesreče tipa Černobil, nepredvidljive naravne ujme z luštnimi imeni …

A res kdo misli, da je možno ta vlak, prevelik, da bi smel propasti, ustaviti? So ljudje kdaj prej že ustavili in preusmerili podoben vlak ali so metali v peč, dokler se je premikal? A na katerem od teh vlakov ni bilo ljudi, ki bi vztrajno vlekli ročne zavore, a zaman? …

Škoda truda! Res. Vrtiček z visoko ograjo, globokim vodnjakom, trdno kletjo in velikim gozdom v bližini se dosti bolj splača. Rešil nas je pred Rimljani, Germani, Huni, Turki in Rusi, pred nacizmom, komunizmom in spletno trgovino. Slabše se je obnesel le proti cerkvenemu nazadnjaštvu in kapitalizmu, a ta dva ne bosta dočakala konca sedanje vojne. Namesto poslovnih con bodo zrastli gozdovi, namesto tovarn njive in namesto trgovskih središč vrtovi. Namesto kmalu porušenih cerkev lahko že zdaj posadimo nekaj lip, v katerih mogočni senci bodo lahko potomci preživelih sedeli in se družno dogovarjali, kako in kaj – kot nekoč.

… Ter si pripovedovali zgodbe, namesto da bi pisali bloge in komentarje kot mi.