Zakaj imajo ljudje radi Petra Prevca? Ker na najboljši možni način dela, kar delajo skakalci – skače. Ali imajo radi politike? Ne, nimajo jih radi. Zakaj ne? Ker ne počnejo tega, kar bi morali početi, na najboljši način. In kaj bi morali politiki početi? Začetni odgovor ponuja Badiou: ultimativni cilj politike je generični komunizem oziroma čisto zastopanje resnice občestva. Interpelacije zato ne zasluži le Erjavec, temveč jo zaslužijo vsi politiki, ki ne delajo tega, kar bi morali delati, zapisano pa je, kaj bi morali, kakšna je njihova dolžnost.

Ko rečemo, da nekdo ne misli, mislimo natanko na tole: misel je subjekt procedure resnice, kot pravi Badiou. Človek, ki ne misli, ni subjekt procedure resnice. Če človek ni subjekt procedure resnice, ne misli.

Ljudje spontano povezujejo politiko z javnim mnenjem. Tudi politiki povezujejo politiko z javnim mnenjem, zato včasih rečejo, da je javno mnenje zanje zelo pomembno. Podobno govorijo raziskovalci javnega mnenja, ki ga seveda potrebujejo, saj ga sicer ne bi mogli raziskovati. Zdi se, da javno mnenje objektivno obstaja, da ga nezainteresirano raziskujejo in da ga politiki obravnavajo kot nekaj pomembnega. Pa vendar javno mnenje objektivno ne obstaja, temveč ga zainteresirano ustvarjajo, poleg tega pa politika nima nobene resne zveze z njim.

Ni namreč res, da politiki sploh vedo, kaj politika je. Lahko se poučijo o njej, lahko pa ostajajo brezbrižni. Večina, to pa pomeni skoraj vsi, je brezbrižna, ker je to najbolj enostavno.

Ne mislim, da bi morali biti politiki navdušeni nad francosko revolucijo in njenimi ideali, bratstvo, egalitarnost in svoboda, nad katero je bil navdušen na primer Immanuel Kant, temveč mislim na nekaj skromnejšega. Za začetek, kajpak.

Čisto vsak človek pozna izraz pravica do svojega mnenja. Tudi politiki govorijo o njej. Zdi se, da je pravica do svojega mnenja zelo želena dobrina in da je že sama po sebi nekaj vrednega in dobrega. Ljudje imajo zato zelo radi pravico do svojega mnenja in jo uporabljajo celo za alibi. Ko so stisnjeni v kot, ko ne vedo, kaj bi še rekli, rečejo: saj je samo moje mnenje. Ali pa: menda imam pravico, da povem svoje mnenje. In ga povedo.

Čisto mogoče pa je, da še nihče ni razmišljal o nekem drugem izrazu: pravica do resnice. Sam še nisem slišal človeka, ki bi rekel: povedal bom resnico, ker imam pravico, da jo povem. Zdi se, da imajo ljudje pravico do mnenja, ne pa tudi pravice do resnice. Če poveste svoje mnenje, vas bodo zato za silo morda še poslušali, če pa hočete artikulirati resnico, vas zagotovo ne bo poslušal nihče.

Razloček je vsekakor pomemben. Alain Badiou opozarja nanj v knjigi z naslovom Abrégé de métapolitique. Obstaja svobodno izražanje mnenj, pravi, nisem pa čisto prepričan, da obstaja svobodno razmišljanje o resnici in svobodno izražanje resnice. Vse to pa je zelo tesno prepleteno z naravo politike.

V znanosti mora obstajati svobodno raziskovanje resnice, sicer sploh ne moremo govoriti o znanosti. V vsakdanjem življenju je drugače: tam je mogoče, da nas resnica ne zanima niti malo, pa kljub temu preživimo svoj vek in si mislimo, da čisto dobro živimo.

Ko raziskujemo resnico, ni nad nami nobene avtoritete. Najvišja avtoriteta je samo svobodno raziskovanje resnice. V vsakdanjem življenju je avtoritet, kolikor hočete. Vedno nekaj hočejo in pričakujejo, ljudje pa jih bolj ali manj ubogajo. Resnica ne zahteva ničesar, kot pravi Badiou.

O resnici govorimo le, če govorimo o idejah. In ko govorimo o njih, ne govorimo o mnenjih. Problem z mnenji je namreč tale.

Mnenja se vedno nanašajo na objekte. Človek ima vselej mnenje o kakem objektu. Ko govorimo o idejah, pa mislimo na misel samo. Ne na misel kot objekt, temveč na misel kot misel. Ali kot pravi Badiou: ko mislimo, mislimo misel kot misel, ne kot objekt. Ne mislimo torej na to, na kar naj bi se misel nanašala, na objekte torej, temveč mislimo na samo misel.

Misel se ne nanaša na objekte, temveč je notranja relacija, odnos samega realnega. Ne more postati objekt sebe, kar pomeni, da je lahko samo odprta.

Ključna je odprtost. Mnenja zato niso pomembna, ker niso odprta. So statična in samozadostna. Ljudje jih preprosto imajo, kot imajo uro, ključe ali čevlje. Politika se zato ne more zanašati na javna mnenja, ker mora biti odprta. Politikov torej javno mnenje radikalno ne bi smelo zanimati, saj bi jih morala zanimati resnica – javnega mnenja.

Demokratična politika, če si lahko privoščim to skovanko, je politika, ki spreminja samo sebe tako, da postaja in ostaja prostor emancipacije vseh državljanov oziroma vseh ljudi, ki jih prostor zajema. Za tako odprtost prostora skrbijo politiki.

Politiki, ki skrbijo za odprtost prostora za emancipacijo vseh ljudi, so demokratični. Erjavec ni demokratičen politik, ker skrbi le za partikularne interese svoje stranke. Tudi večina slovenskih politikov ni demokratična, ker vsakdo skrbi le za partikularne interese.

Demokracija pa se začne šele, ko se partikularno podreja univerzalnemu. Demokratična politična volja je zato univerzalna, ne partikularna. Politik, ki si zasluži naziv demokrata, je zato tisti človek, ki hoče nekaj za vse ljudi, ne le zase in za svojo stranko oziroma za tisti del volilnega telesa, ki jo podpira.

Demokratična politika je po definiciji egalitarna in emancipatorična. Šele demokracija je zmožna usmerjati politiko v pravo smer, ki je samo ena: k resnici občestvenega življenja.

Slovenska politika je nedemokratična, v zadnjem času še posebej. Že sam pogled na bodečo žico pove vse: država se zapira sama vase in že zato ne more biti prostor emancipacije, univerzalnega in egalitarnega. Je vse bolj prostor partikularnega, zaprtega in statičnega. To je obenem prostor, v katerem elite uživajo vse privilegije tega sveta, vsi drugi pa so bolj ali manj ovce, čakajoče na zakol.

Politiki so krivi za ohranjanje nepravičnosti. Krivi so, ker skrbijo zgolj zase in morda še za naše, krivi so, ker uveljavljajo politiko kot mešanico oblasti in mnenj. Na prvo mesto postavljajo interese, toda interesi niso univerzalno. Badiou zato podčrtuje: vsako živo bitje skuša ohraniti sebe, kar pomeni, da ima 'interes', toda edino ljudje mislijo v strogem pomenu besede in samo skozi misel jih grabi in preči resnica. Ljudje so zato bitja, ki mislijo in so zmožna za resnico. To ne velja za nobeno drugo živo bitje, kar jih poznamo, in nima nobene zveze z interesi.

S tem je postavljen temelj za razumevanje pravičnosti in egalitarnosti, demokracije in politike, katere ultimativni cilj je artikuliranje resnice občestvenega življenja, kot rečeno.